V Šentvidu pri Lukovici potekal tradicionalni blagoslov konj
Ob današnjem godu svetega Štefana, izročilnega zavetnika konj, ki ga krščanska cerkev slavi kot prvega mučenca, so se po številnih cerkvah zvrstili blagoslovi konj in avtomobilov, obenem pa so obeležili tudi dan državnosti in enotnosti. Sveti Štefan je bil jeruzalemski diakon, ki so ga zaradi oznanjanja krščanske vere obsodili na smrt s kamenjanjem. Na splošno je sv. Štefan zavetnik kamnosekov, priprošnjik pri glavobolih in zaščitnik konj. Na Štefanovo zato v mnogih župnijah blagoslavljajo konje. Blagoslova se konjeniki in kočijaži udeležijo, da bi bili njihovi konji zdravi, pa tudi zaradi druženja.
Obiskali smo tradicionalni blagoslov konj in soli v Šentvidu pri Lukovici, ki je potekalo v ponedeljek, 26. decembra 2022, pred cerkvijo svetega Vida. Lepo vreme je privabilo veliko število konjenikov ter kočijažev z raznobarvnimi konji in vozovi iz vseh okoliških vasi, ki imajo jahalne ali delavne konje na svojih domačijah. Vsakoletno srečanje in blagoslov konj na Štefana dan organizira Konjerejsko društvo Lukovica v sodelovanju z župnijo Brdo.
Konje, jahače, kočijaže in vozove je blagoslovil Bernard Rožman, župnik v župnijah Brdo, Zlato Polje, Češnjice in Krašnja. Po blagoslovu so jahači in kočijaži s konji naredili večji krog mimo cerkve in po ulicah Šentvida, z njimi se je peljal tudi župnik z ministranti, nato pa so se vrnili na ploščad pred cerkvijo svetega Vida, kjer so nadaljevali z druženjem in izmenjavo izkušenj.
26. december je dan samostojnosti in enotnosti. To je državni praznik. Na ta dan se spominjamo 26. decembra 1990. Takrat so razglasili rezultate volitev o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Tem volitvam pravimo tudi plebiscit. V Šentvidu pri Lukovici so se tega dogodka spomnili s sveto mašo. Pri nas praznujemo državni praznik samostojnosti in enotnosti, uradni državni praznik pa je ta dan tudi v Avstriji, Bolgariji, na Češkem, v Črni gori, na Danskem, v Estoniji, na Hrvaškem, v Nemčiji, na Nizozemskem, Irskem, v Italiji, na Poljskem, v Romuniji, Srbiji in Španiji.
Katoliška cerkev 26. decembra praznuje god sv. Štefana, diakona in prvega mučenca. Vsepovsod počasi zamira čaščenje zavetnikov za razne potrebe in priprošnjikov v neznanih in prečudnih boleznih. Večina mladi se več ne obrača za pomoč k svojemu zavetniku, ki so ga dobili takrat, ko so prejeli svoje ime, s tem pa se izgublja lep kos verne pobožnosti in našega dragocenega izročila. Zadnje čase pa spet vse bolj stopajo v ospredje zavetniki posameznih poklicev, živali ter drugi. Tako kakor je bilo na kmetijah že v preteklosti zaupanje v Božjo previdnost in pomoč, je tako ponekod še sedaj, saj kmetje in ostali radi pripeljejo svoje živali k blagoslovu. Vsak dan nas spremlja nekdo, ki nam kaže pravo pot, nam v naši notranjosti govori kako naprej in nas bodri v najtežjih trenutkih. To so naši angeli, angeli varuhi, vodniki, ki nas vodijo v pravo smer ter po pravih poteh. Blagoslovov je hvala Bogu čez leto kar dosti, na Štefanovo pa se po cerkvah blagoslavlja sol in konje ter seveda kočijaže in ostale ljudi.
O Svetem Štefanu prvemu mučencu o katerem kroži legenda, da je z znamenjem križa ukrotil divjega konja, ki je pokleknil predenj, so ga za svojega zavetnika vzeli ljubitelji konj. Zato ga častimo kot zavetnika konj, konjarjev in kočijažev, zidarjev, krojačev, kamnosekov, tkalcev, tesarjev, sodarjev in kletarjev. Zavetnik je tudi zoper glavobol, pri zastajanju kamnov, zbadanju in obsedenosti. Krščanski kmetje so se za blagoslov pri zdravju konj in živine obračali nanj s priprošnjo.
Sveti Štefan je bil učenec judovskega rabina Gamaliela, ki ga Apostolska dela omenjajo kot tistega, ki je judovski Sanhedrin (svet starešin) prepričeval, naj apostola Petra in njegovih tovarišev ne obsodijo na smrt, ko so ti kljub prepovedi nadaljevali z oznanjevanjem Jezusa Kristusa. Štefan je bil torej izobražen judovski razumnik, kar je zlasti razvidno iz njegovega spretnega zagovora pred starešinami, ki niso mogli ugovarjati modrosti in logičnosti njegovih argumentov (prim. Apd 7,1–53). Zlasti pa je bil »poln milosti in moči in je delal velike čudeže in znamenja med ljudmi« (Apd 6,8).
Ker mu sovražno razpoloženi svet starešin ni mogel do živega s smiselno pravno obtožbo, so ga obtožili ‘sovražnega govora’ oz. bogokletnega govorjenja zoper Boga, kot je bil ta prestopek, zaradi katerega je bilo v zgodovini krivično obsojenih že nešteto ljudi, poimenovan v njegovem času. Odpeljali so ga iz mesta Jeruzalem in ga kamenjali. Poročilo o tem je zapisano v 7. poglavju Apostolskih del. Umrl je z besedami: »Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!« in »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« Med množico, ki je kamenjala sv. Štefana, je bil tudi Savel, poznejši apostol Pavel, ki je imel med njimi določeno avtoriteto in je odobraval ta umor, kar dokazuje dejstvo, da so priče svoja oblačila ‘odložila k njegovim nogam’ (prim. Apd 7,58; 8,1).
Apostoli so zaradi obilice oznanjevalnega dela prišli do sklepa, da potrebujejo pomočnike, ki bodo skrbeli za gmotne potrebe vdov in revnih članov krščanske skupnosti.[1] Skupnost je izmed svojih članov izbrala sedem mož, »polnih Duha in modrosti« (Apd 6,3), na katere so apostoli potem položili roke. To je bilo prvo diakonsko posvečenje v zgodovini Cerkve.
Avtor Miro Pivar foto; video; Miro Pivar
