Sveta maša in procesija ob prazniku Svetega Rešnjega telesa in krvi

Že navsezgodaj v nedeljo so domžalski pritrkovalci iz zvonov domžalske cerkve Marije vnebovzete izvabljali melodije, ki so naznanjale veliki praznik vernikov. Praznik svetega rešnjega telesa in krvi se tradicionalno praznuje na prvi četrtek po nedelji svete Trojice. Ker je to v številnih državah delovni dan, se čaščenje s procesijo drugod in v Domžalah prestavi na prvo naslednjo nedeljo. Tako je bilo slovesno praznovanje v naši župniji na deveto nedeljo 2. junija 2024. Zadoneli so zvonovi, Domžalski pritrkovalci so z melodijami pritrkavanja vabili farane k sveti maši, po njej pa na telovsko procesijo. Jutranje modro nebo je nakazovalo, da bo procesijo moč speljati, zato so zadolžene gospe praznično pripravile oltarčke po poti procesije. Enega pri mozaiku na novem trgu pred cerkvijo, drugega pod dišečo lipo, tretjega pred obzidjem mestnega pokopališča in četrtega pri Marijini kapelici na Goričici.

Sveto mašo na deveto nedeljo je daroval domžalski župnik mag. Klemen Svetelj ob somaševanju duhovnega pomočnika Andreja Sveteta in diakona oz. novomašnika Matjaža Vente. Za odlično praznično vzdušje je s petjem poskrbel cerkveni mešani pevski zbor župnije Domžale. Lepa Gospodova beseda je dala misliti marsikateremu kristjanu. V nedeljo delati ali ne. Saj veste: v nedeljo najbolj brnijo vrtne kosilnice ter se izvajajo druga dela, ki marsikateremu moti nedeljski počitek po napornem tednu. To govorí Gospod: »Pazi na sobotni dan in ga posvečuj, kakor je zapovedal Gospod, tvoj Bog! Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela, sedmi dan pa je sobota za Gospoda, tvojega Boga: ne opravljaj nobenega dela, ne ti ne tvoj sin ne hči ne hlapec ne dekla ne tvoj vol ne osel ne katero tvoje živinče ne tujec, ki biva znotraj tvojih vrat, da si odpočijeta tvoj hlapec in tvoja dekla kakor ti. Spominjaj se, da si bil suženj v egiptovski deželi in te je Gospod, tvoj Bog, od tam izpěljal z močno roko in z iztegnjenim laktom! Zato ti je Gospod, tvoj Bog, zapovedal obhajati sobotni dan.«

Praznik sv. Rešnjega Telesa in Krvi smo v Katoliški cerkvi praznovali v četrtek, 30. maja 2024. Na ta dan obhajamo Jezusovo navzočnost v zakramentu sv. Rešnjega Telesa in Krvi – evharistije, ki je središče krščanske vere in zakramentalnega življenja vernih. Na praznik so ponekod v navadi različne oblike procesij, s čimer verniki tudi navzven pokažejo svojo vero. Praznik je zapovedan, zato se katoličani ta dan udeležijo bogoslužja. Za zakrament evharistije so se v zgodovini Cerkve izoblikovali različni vidiki in različna imena. Jezus je pri zadnji večerji z učenci, pri kateri je kruh spremenil v svoje telo ter vino v svojo kri, postavil zakrament evharistije, njegovo obhajanje pa je od začetkov krščanstva razpoznavno znamenje kristjanov. Postavitve zakramenta evharistije se spominjamo pri vsaki maši, posebej tedaj, ko duhovnik izreka posvetilne besede nad kruhom in vinom. Kristjani verujemo, da kruh postane Jezusovo telo, ter vino Jezusova kri. Posvečene hostije se hranijo v ciborijih, eno hostijo pa v običajno umetniško izdelani monštranci. Namen hranjenja posvečenih hostij je dejstvo Jezusove trajne navzočnosti v zakramentalni obliki kot tudi možnost za češčenje. Duhovniki monštranco izpostavljajo v češčenje za posebne priložnosti, ob veliki noči in prazniku sv. Rešnjega Telesa in Krvi pa so v navadi tudi procesije, ki potekajo po cerkvah ali v njihovi bližnji okolici. Za praznik sv. Rešnjega Telesa in Krvi je marsikje v navadi postavljanje začasnih kapelic ali oltarjev, mimo katerih poteka sprevod. Duhovnika z monštranco poleg bogoslužnih sodelavcev spremljajo verniki in s tem izrazijo zunanjo versko pripadnost. Zakrament evharistije skupaj s krstom in birmo sodi med zakramente uvajanja v krščanstvo. Otroci, ki so redno vključeni v proces kateheze, ki poteka v župnijah, v Cerkvi na Slovenskem k prvemu obhajilu pristopijo na koncu tretjega razreda. Evharistija pomeni tako polnost in vrh uvajanja v krščanstvo.

Po jutranji sveti maši smo imeli procesijo kot izraz našega veselja in zunanjega praznovanja praznika Svetega Rešnjega telesa in krvi. Vsi farani so bili lepo vabljeni k sodelovanju, zlasti še narodne noše, prvoobhajanci in otroci so posipavali rožice pri oltarjih, možakarji so nosili bandere, redarji, pevci, pritrkovalci sodelovala je tudi domžalska godba. Vsi smo bili lepo vabljeni, da smo skupaj počastili našega Odrešenika!

Žal zavest skupnega praznovanja izginja, tudi nam je vedno teže javno pokazati svojo vero, svojo versko pripadnost. Na ŽPS smo se pogovarjali o primerih, ko so muslimani ob koncu njihovega posta prinesli v službo sladice in s ponosom povedali, da oni tisti dan praznujejo, in so počastili še druge ljudi. V tem so nam lahko zgled in spodbuda, da bi se tudi mi ne bali javno izraziti, kdo in kaj smo, da smo ponosni na svojo vero in da iz nje živimo. Nikomur ne vsiljujemo svoje vere, smo pa ponosni na to, kar smo! Zato je bilo naše sodelovanje pri procesiji izraz našega veselja nad stalno navzočnostjo Boga med nami pod podobo kruha in vina.

Avtor: Miro Pivar, Foto in video: Miro Pivar