Spominska slovesnost ob 80. letnici Rudnika pri Radomljah
Letos je potekala nekoliko drugače. Najprej so predstavniki ZB dopoldne položili vence ob spomeniku na Rudniku, pod večer pa smo se člani Združenja borcev za vrednote NOB zbrali v Domu kulture v Radomljah in ga napolnili do zadnjih vrst. Gostitelj prireditve je bil predsednik KO ZB Radomlje Uroš Lipovšek, častni gost pa prvi predsednik samostojne Republike Slovenije gospod Milan Kučan. Zdravljico in druge priložnostne pesmi je zapel MPZ Radomlje pod vodstvom Primoža Leskovca. Slišali smo tudi recitacijo pesmi Vodnika in Kajuha, na čelo je doživeto zaigral in zablestel Avgust Svetlin. Ves čas prireditve je bilo na platnu moč videti predvajanje zgodovinskih fotografij in tistih s spominskih pohodov in slovesnosti, ki jih je prispeval Peter Rojc, Društvo Mavrica, Radomlje.
Osrednji del spominske slovesnosti pa je bil pogovor Francija Gerbca, člana komisije za zgodovino pri ZB R Slovenije in predsednika KO ZB Venclja Perka, Domžale z zgodovinarjem dr. Damjanom Guštinom. Poskušala sta osvetliti dogodke v Kamniško – Domžalskem zaledju v hudi zimi 1944/45. Dr. Guštin je pojasnil, da je bilo slovensko ozemlje, posebej Štajerska in Gorenjska, namenjeno priključitvi k rajhu, ljudje pa zato preganjani, preseljeni, ponemčevani…Zaprli so vse šole, o čemer priča tudi vojni dnevnik župnika Franca Bernika (F. Gerbec), in zelo kmalu zaposlili tisoč nemških učiteljev, in zlasti učiteljic. Ravno leta 1944, ko je bil že osvobojen Pariz, 20. oktobra pa tudi Beograd, so Nemci postali še srditejši, saj so jih zavezniške armade stiskale tako z vzhoda kot z zahoda. Veliko nemških čet pa so na celotnem Balkanu zadrževali partizani. Na današnjem slovenskem ozemlju so se vselej križale poti, ki so bile takrat pomembne za umik okupacijskih čet in kolaborantskih enot s celega Balkana. Za tragedijo na Rudniku, 6. januarja 1945, pa je zagotovo kriva izdaja, saj so nekateri mobilizirani partizani po nekaj toplih mesecih, preživetih v partizanih, v zimi raje trdo življenje zamenjali za toplo, preskrbljeno in plačano službo pri domobrancih. To niso bili pravi domobranci kot so jih poznali prej, v Avstro – Ogrski (Landswehr), ampak pomožne policijske enote, imenovane Selbstschutz, popolnoma podrejene okupatorju. V štiri bunkerje nekdanje okrožne tiskarne na Rudniku so se pred ofenzivo zatekli okrožni politični delavci in partizani. Iz obroča se jih je prebilo le nekaj, trinajst so jih ujeli, drugi pa so padli, ali pa so si sami vzeli življenje, da ne bi živi prišli v roke okupatorja. Zajete so naslednji dan ustrelili v Vrhpolju, skupaj je padlo devetindvajset borcev in aktivistov.
Prvi predsednik Milan Kučan je zbranim voščil za novo leto. Poudaril je, da je vojna tista, ki pomeni zlo in maščevanje ni odgovor na grozote, ki so se dogajale takrat in se še danes. Pokop vseh žrtev vojne in povojnih maščevanj za vojna hudodelstva je pietetno dejanje. Pri tem je citiral Cirila Zlobca, da so onkraj groba sinovi za vse matere enako izgubljeni ne glede na to, na kateri strani so padli. Zgodovinsko pa moramo sprejeti vsa dejstva in okoliščine, kakršna so bili in so vodili k tem tragičnim dogodkom v preteklosti. Obenem se moramo zavedati temeljev boja za svobodo in samostojnost, ki so nastajali v odporu proti okupatorju.
Igor Lipovšek pa nas je za zaključek spomnil, da so Kulturni dom Radomlje zgradili složno krajani že leta 1922, ker so čutili, da potrebujejo povezovanje, sodelovanje in kulturo. Po vojni, prihodnje leto praznujemo 80 let svobode, so naši predniki prav tako stopili skupaj, zgradili porušeno domovino, ustvarjali in napredovali na vseh področjih bivanja.
Avtor: Manica Perdan Ocepek, KO ZB S. Jenka
