Poromali smo v Krko
Jesenski dnevi so sicer krajši, a zato nič manj primerni za krajše izlete ali romanja, in tako smo se na župnijsko romanje župnij Brda, Češnjic, Krašnje in Zlatega Polja v soboto, 26. oktobra, odpravili v jutranjih urah. Pot nas je ob rahlem dežju vodila proti Gorenjski in nato čez predor v Avstrijo, kjer je bil naš prvi postanek pri sveti Emi ali Hemi Krški. Če nas je s podatki med vožnjo zasipaval župnik Bernard, smo o življenjepisu svete Eme Krške izvedeli iz besed Gregorja Luštreka med sveto mašo. Izhajala je iz rodbine Breško-Selških grofov, rodila pa se je okoli leta 973, najverjetneje na gradu Pilštanj, kjer so imeli njeni starši sprva fevd, nato pa dedno posest.
Po smrti moža Viljema II., mejnega grofa Savinjske marke 1016 in dveh sinov, je leta 1043 v Krki na Koroškem ustanovila samostan benediktink in dala zgraditi mogočno cerkev, ki stoji še danes. Nekaj let po njeni smrti je bil samostan ukinjen, na njegovem mestu pa ustanovljena Krška škofija. Sveto Emo je 21. novembra 1287 papež Henorij IV. razglasil za blaženo, 5. januarja 1938 pa jo je papež Pij XI. razglasil za svetnico. Papež Janez Pavel II. je ob obisku krške stolnice molil v kripti na grobu svete Eme. Njen god je 27. junija in je zavetnica Krške škofije in avstrijske zvezne dežele Koroške. Za pomoč jo še posebej prosijo noseče matere in porodnice, je tudi zavetnica za zdravje oči. Poleg vsega naštetega je bila patrona (donator-sponzor) gradnje cerkve svetega Ruperta v Šentrupertu, zato so jo upodobili na sklepniku arhitekturnemu zaključku lokov ali obokov skupaj z možem. Čeprav je bila plemenitega rodu, je spoštovala podložnike in si tudi s tem zaslužila mesto med svetniki. Njena grobnica se nahaja v kripti cerkve Marijinega vnebovzetja v Krki za katero je značilnih sto mogočnih stebrov in številne tablice čudežev na njeno priprošnjo. Kar nekaj je detajlov, ki si jih je potrebno ogledati – barvni leseni reliefi, štukature v grobnici, iz svinca narejen oltar, baročna prižnica, glavni baročni zlati oltar. Tudi zunanjost in okolica cerkve ponujata čudovite prizore – grbi nad samostanskim vhodom, kjer je sedaj šola, leseni kip sv. Eme, glavni vhod s čudovitimi vitraži (ob tem se vidijo predeli cerkve po požarih), kapelo Kristusove smrtne groze, obrambne stolpe in še marsikaj. Med sprehodom med grobovi na pokopališču znotraj obzidja na nagrobnikih najdemo tudi slovenske priimke.
Potem, ko smo popili kavico, smo skočili še po spominke in se odpravili na naslednjo točko našega tokratnega romanja. Kar dve sta nas čakali še na ta romarski dan in sicer ogled vojvodskega prestola in cerkve Gospe Svete. Vojvodski prestol je imel poglavitno vlogo pri tretjem delu obreda ustoličevanja koroških vojvod. Na njem je novi vojvoda potrdil fevde vazalom. S sedeža na hrbtni strani je delil fevde koroški palatinski grof, ki je imel hrbtno naslonjalo na zahodu, vojvoda pa na vzhodu. Domnevajo, da je bil vojvodski stol narejen v devetem stoletju iz kamnitih plošč, ki so bile izkopane iz bližnjih rimskih razvalin Virunuma, nekoč glavnega mesta rimske province Norik. Po ogledu le-tega smo se napotili še v cerkev Marijinega vnebovzetja, ki je romarska in župnijska cerkev v kraju Gospa Sveta na Koroškem in je najstarejša cerkev, ki je bila zgrajena na slovenskem ozemlju. V cerkvi hranijo relikvije svetega Modesta, apostola Karantancev. Tudi v okolici le-te je marsikaj zanimivega za videti in tako je čas minil še posebej hitro, saj nas je s svojimi toplimi žarki nežno božalo sonce.
Po prejetem duhovnem okrepčilu je v bližnji gostilni sledilo še telesno okrepčilo in nato povratek domov, kjer bomo lahko še nekaj časa obujali spomine z romanja. Sicer je med potjo padla ideja že za naslednjo romarsko pot, a do takrat bo potrebno še strniti vtise s tokratne romarske poti.
Avtor: DJD; Foto: DJD
