Planina črnega zlata – prižig kope na Lipovcu

Vid Pirš ter člani njegove družine so zanesenjaki in odlični oglarji ter čebelarji, ki že petindvajset let na Lipovcu pripravljajo in zakurijo ”ogenjco” – oglarsko kopo. Ob letošnjem četrt stoletnem jubileju je kopo prižgala županja Občine Lukovica mag. Olga Vrankar.

Na Lipovcu je letos oglarilo več oglarjev, ki so kopo v petek, 20. avgusta 2021, pripravljali od osme ure zjutraj, saj je bilo potrebno kopo zasuti z do dvajset centimetrov debelo plastjo zemlje od vznožja pa vse do vrha, da je ostala samo luknja, v kateri se zakuri in se jo nato zapre z železnim pokrovom. Žene pa so v koči na Lipovcu ta čas pripravljale okusni pasulj ter nosile »tekoče zadeve«, da nebi oglarji preveč dehidrirali.

Oglarji in čebelarji, kot nam je povedal Vid Pirš, so prišli iz Tuhinjske doline, Vranskega, Kisovca, Trojan in Šentgotarda. Obenem so združili prijetno s koristnim, saj so skupaj praznovali 25 letnico oglarjenja na Lipovcu in 70 letnico njihovega dolgoletnega člana Jožeta Janeža. Rezbar Rado Nadvešnik pa je ob tej priložnosti iz debelega debla izoblikoval medveda. Zaupal nam je, da se tej umetnosti reče »kiparjenje z motorno žago«.

Da je vse potekalo še bolj slavnostno, so letos na dogodek povabili županjo Občine Lukovica mag. Olgo Vrankar, ki ji je pripadla čast, da je prižgala ogenjco – kopo. Sedaj čaka člane vsaj šest do sedem dni straže dan in noč, da se kopa ne vžge, vestno in pozorno pa bodo skrbeli za to, da bodo pridobili kvalitetno oglje. Kakšnih deset metrov od kope imajo postavljeno lepo oglarsko kočo s posteljo, kjer se zadržuje »straža«. Oglarstvo je zakladnica znanja, zaradi oglarjev pa ne bo odšla v pozabo, saj tradicijo naravne, kulturne in etnološke dediščine prenašajo tudi na mlajšo generacijo. Med člani oglarjev in čebelarjev imajo tudi nekaj fantičev, dva od njih sta pridno pomagala pri izdelavi ogenjce.

Županja mag. Olga Vrankar je ob prižigu kope dejala, da je oglarstvo zakladnica znanja, ki zaradi naših oglarjev ne bo odšla v pozabo, saj tradicijo naravne, kulturne in etnološke dediščine prenašajo tudi na mlajšo generacijo. “Sem izredno počaščena, da sem tukaj med vami. Sem prvič na Lipovcu in tudi prvič bom z vami prižigala ogenjco. Moram vas izredno pohvaliti, da vzdržujete to tradicijo in vam ob vaši petindvajsetletnici iskreno čestitam in želim, da to tradicijo ohranite, saj gre za ohranjanje naravne etnološke dediščine. Veseli me, da obstaja v Sloveniji zveza oglarjev, da je delujočih sto oglarjev, ki na leto zakurijo vsaj dvajset takšnih in še večjih kop. Veselilo bi me, da bi ljudje to delo še naprej spoštovali in vas spodbujali, da ohranite to tradicijo, jo prenesete na mlade rodove ter da pri tem tudi kaj iztržite, saj vam iz prakse kot uporabnica oglja lahko povem, da je oglje pripravljeno na takšen tradicionalen način veliko bolj kvalitetno in kalorično, kot pa tisto, ki ga kupimo v marketih. Želim, da tako tradicijo ohranite kot dopolnilno dejavnost na kmetiji in da privabite tudi kakšne turiste ob delanju ogenjce,“ je zbranim povedala županja, ki se je nato po lestvi povzpela na vrh kope, kjer je v odprtino iz vedra štiri krat vsula žareče oglje, ki so ga pred tem pripravili na majhnem kurišču. Tako se je začelo delo za stražarje ognja, ki bodo ob kopi dan in noč oglarili vsaj šest do sedem dni, ko bodo kopo razdrli, ohladili ter pobrali kvalitetno domače oglje.

Planino Lipovc, ki leži na 870 metrih, sem obiskal že dan pred prižigom kope. Oskrbnik, pastir in oglar Vid Pirš me je z ženo Olgo popeljal po planini, kjer se pasejo krave s telički ter lepo število konj z žrebički. Postavljen imajo tudi čebelnjak, čebele pa pridno nabirajo medičino na gorskih travnikih ter smrekovih gozdovih. V koči si pohodniki in zadnje čase gorski kolesarji, saj je z električnimi kolesi lažje »riniti« v hrib, lahko privoščijo osvežilne pijače.

Z vidom sva spregovorila tudi o oglarjenju. Zaupal mi je, da gre pri oglarjenju za kasnejšo boljšo kvaliteto oglja oziroma enakomerno oglenitev kope pomembno, da se pravilno izbere mesto kopišča. Prostor za kopišče mora biti na ravnem, na sredini malo dvignjen, z naklonom približno 5 odstotkov, da lahko s kopišča odtečeta voda in destilati. Pri ravnanju kopišča je pomembno, da oglar odstrani vse panje, korenine in kamenje. Kvaliteta oglja je najbolj odvisna od vrste lesa in njegovih lastnosti, kot so vlaga, starost, zdravost in oblika ter dimenzija lesa. Vsaka drevesna vrsta ima drugačno anatomsko zgradbo, kemično sestavo in maso, zato vsaka potrebuje tudi drugačno temperaturo, pri kateri ogleni. Priporočljivo je poogljevati vsako vrsto lesa posebej, v kopi na Lipovcu so pripravili sama drobna debla in veje iz listavcev. Največjo temperaturo za poogljevanje potrebujejo nekateri mehki listavci.

Drva oglarji najprej navozijo okrog kopišča, nato jih pričnejo zlagati. Za kuhanje so najbolj primerna zračno suha drva s približno 20 do 25 odstotkov vlage. Sredino kope, dno stržena in plast okoli 10 centimetrov ob njem proti vrhu oglarji zažgejo. Ta predel v kopi imenujejo ognjišče. Tu se kasneje pri kuhanju razvijejo visoke temperature in oglje iz tega predela imenujejo prežgano oglje ali strženina. Na začetku, v glavi in nato vse do vznožja kope, oglar uravnava oglenitev z napravljanjem lukenj za odvajanje dima, tako imenovanimi dimnicami. Naredi jih z luknjačem na prstenem pokrovu, pri tem pa poskuša zadeti med dve poleni, da bolje vleče. Oglenitev se z vrha kope širi proti vznožju. Dimnice so med seboj oddaljene 15 do 30 centimetrov, odvisno od količine in vrste lesa. Dimnice morajo biti približno na isti višini, proti vznožju kope pa vse gostejše. Oglenitev sprva poteka počasi in oprezno. To oglar spozna po barvi dima, ki je v začetku belkast, ker je v njem veliko vodne pare. Pozneje postane siv, kar pomeni, da se je proces oglenitve začel. Rjavkasto rumen dim, ki je zelo gost, nakaže, da je proces v najbolj intenzivni fazi, modrikast pa, da se bliža h koncu. Končno postane dim svetel ali prozoren, kar je znak, da je oglenitev v tem območju končana. V kopi na Lipovcu je drv približno 16 prostornih metrov. Ob tem nam je Vid povedal, da nekateri zmotno mislijo, da je prostoren meter enak kubičnemu metru, a temu ni tako. En prostorni meter drv je 0.65 kubičnega metra. Tako je 2.60 kubika štiri prostorne metre ali kot pravijo domačini v stari meri ena klaftra.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar