Peto romanje k sveti Notburgi v Groblje

 »Poglej, Notburga, kako cvetlice lepo proti soncu gledajo; tako moraš tudi ti vedno gledati proti Bogu in v molitvi k njemu povzdigovati svoje srce.« (materin izrek)

Na drugo septembrsko nedeljo je bilo v Grobljah še posebej slovesno, saj so verniki ponovno poromali k sv. Notburgi, zavetnici kmetic in gospodinj, tudi priprošnjici za zdravje in srečen porod. Sveta Notburga ima namreč svoj oltar na severni strani cerkve svetega Mohorja in Fortunata v Grobljah.

Člani Folklornega društva Groblje so v sodelovanju z jarškim župnikom Matjažem Križnarjem in Turističnim društvom Jarše – Rodica organizirali romanje k zavetnici revnih in ubogih. Romanja se je letos udeležilo večje število romarjev, kot prejšnja leta, saj so prišli romarji iz avstrijskega Pölsa, narodne noše iz Vodic in Turističnega društva Jarše – Rodica. Večina romarjev je bila v narodnih nošah. Romarji so na čelu s kipom sv. Notburge, nove pridobitve Folklornega društva Groblje, praporom sv. Notburge ter s praporom Turističnega društva Jarše – Rodica krenili od Kulturnega doma v Grobljah do cerkve sv. Mohorja in Fortunata.

Pred sveto mašo je župnik župnije Jarše Matjaž Križnar z ministranti pred vhodom v cerkev sprejel vse romarje in kipec sv. Notburge, ki je v lasti plesalcev Folklornega društva Groblje. Lani so si izdelali tudi prapor, na katerem je na eni strani všiti emblem folklornega plesnega para, na drugi strani pa so dali všiti sveto Notburgo, ki je sedaj zavetnica grobeljskih folklornikov. Po blagoslovu kipa in praporov, so v ešalonu narodnih noš kip svete Notburge ter prapor svete Notburge in Turističnega društva Jarše – Rodica ponesli pred njen oltar v grobeljsko cerkev. Pri maši je ob spremljavi orgel, prepeval Mešani pevski zbor župnije Jarše.

Svetnico upodabljajo s srpom v zraku, na polju ob žetvi. Znane pa so tudi druge podobe kot dekle, s hlebcem v predpasniku in vrčem mleka.  Sveta Notburga goduje 14. septembra. Je zavetnica služkinj, kmetov, bdi nad materami za srečen porod, proti boleznim živine in pri kmečkem delu, zato so še v starih časih kmetje z bližnjih vasi radi hodili na božjo pot v Kreplje.  Notburga se je rodila leta 1256 klobučarju in kmetiču v tirolskem mestu Ratenburg. Mati jo je dobro vzgojila in jo predvsem učila, naj povsod v naravi gleda Boga. Stara osemnajst let, je šla Notburga služit v bližnji grad. Tam je bila najprej dekla, potem vratarica in slednjič kuharica. S privoljenjem graščakinje je veliko razdala revežem. Po gospodarjevi smrti je prešel grad v last njegovemu sinu; ta sicer ni bil napačen človek, toda preveč pod vplivom skope in trdosrčne žene. Notburgi ni dovolila podpirati siromakov, češ, kar preostaja, naj raje dobe prašiči. Ko je Notburga nekoč nesla siromakom, kar si je bila odtrgala od ust, jo je mladi grof prestregel in z ženo sta ji takoj odpovedala službo.

Notburga je šla služit k nekemu kmetu v vas Eben. Izgovorila si je, da bo smela vsako soboto pustiti delo, brž ko bo pri bližnji cerkvi sv. Ruperta zazvonilo k nedelji, da se bo pripravila za Gospodov dan. Neko soboto ob žetvi je bilo posebno veliko dela. »Delo moramo dokončati, Notburga,« je dejal kmet. Dekla je odvrnila: »Naj srp odloči med teboj in menoj, gospodar.« Notburga je tedaj dvignila srp, izpodmaknila roko in srp je obvisel sam v zraku. Njivo, na kateri naj bi se to zgodilo, ljudje še dandanašnji imenujejo »božja njiva«.

Z Notburgo je od gradu, kjer je prej služila, odšel tudi božji blagoslov. Gospodarica je zbolela in spokorno umrla. Notburga si je bila izprosila od gospodarja, da je smela iti bolnici streč. Ko se je pozneje grof oženil z blago Marjeto, sta vzela Notburgo nazaj in spet je bila gradu v blagoslov. Tam je Notburga tudi umrla, stara oseminštirideset let.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar