Papež Frančišek je v soboto, 7. decembra, umestil 21 novih kardinalov, med njimi Argentinca slovenskih korenin, 72-letnega Vinka Bokaliča Igliča. Msgr. Vinko Bokalič Iglič je četrti kardinal slovenskega rodu. Prvi je bil Jakob Missia imenovan l. 1899 v Ljubljani oz. Gorici, drugi dr. Alojzij Ambrožič Toronto, 1998 in tretji dr. Franc Rode, prav tako lazarist Ljubljana, 2006.
Novoimenovani kardinal lazarist Vinko Bokalič Iglič, ki se je 11. junija 1952 rodil v Buenos Airesu v družini slovenskih staršev, se je udeležil slovesne svete maše v cerkvi Marije Vnebovzete na Brdu pri Lukovici na tretjo adventno nedeljo 15. 12. 2024, kjer je mašo vodil ob številnih duhovnikih, ki so se srečali z njim v župniji Brdo. Med njimi je bil tudi njegov brat duhovnik lazarist Jože Bokalič. Slovesne maše so se udeležile tudi narodne noše, številni ministranti, županja Občine Lukovica mag. Olga Vrankar, pritrkovalci so že eno uro prej z pritrkavanjem vabili farane na slovesnost svete maše, za lepšo slovesnost pa so z pesmijo poskrbeli članice in člani Cerkvenega zbora župnije Marije Vnebovzete Brdo pod vodstvom dirigenta Matevža Kinka. Poleg številnih vernikov in duhovnikov sta se maše udeležila tudi diakona Alojzij Štefan iz župnije Moravče in Janez Rožman iz župnije Brdo. V uvodu sta kardinala z pozdravnimi besedami pozdravile Mojca Stoschitzky in Cecilija Cerar ter mu izročile šopek v znak zahvale. Evangelij je bral diakon Alojzij Štefan, nagovor pa je po evangeliju imel župnik Župnije Koseze Igor Dolinšek. Po oznanilih pa se je še enkrat za odlično vodeno sveto mašo z darilom zahvalil Tone Meden. V oznanilih se je župnik Župnije Brdo, Krašnja, Zlato polje in Češnjice Bernard Rožman zahvalil vsem, ki so kakor koli pripomogli, da je slovesna sveta maša lepo uspela. Bilo je potrebno postoriti veliko. Od pletenja kite iz zelenja, čiščenje cerkve in okolice, pa tudi dobrote za po maši je bilo potrebno napeči. Po maši je sledil ofer za kardinala ter rokovanje z njim, pred cerkvijo pa so imeli postavljene mize z sladkimi dobrotami ter vročim čajem in kavo, ki so jih pripravili animatorji, Župnijska Karitas in Župnijski pastoralni svet, za nadaljevanje slavja pa je poskrbela Godba Lukovica.
Kdo je kardinal Bokalič?
Kardinal Bokalič se je minuli teden, tik pred umestitvijo, za Družino predstavil z naslednjimi besedami: »Sem sin slovenskih emigrantov v Argentini. Naši starši so prišli leta 1949 v Argentino, tam so se rodili, ata in mama sta imela 5 otrok, eno deklico in štiri fante. Tam smo se naučili delati, biti skupaj, moliti … tam smo dobili zgled. Bil sem v slovenski skupnosti, v predmestju Buenos Airesa je bilo nastanjenih veliko družin slovenske emigracije. Tam sem se šolal, veliko je bilo skupnega dela, družine so si pomagale, oblikovale lepo skupnost, prejeli smo slovenski jezik, kulturo. Bili so verni ljudje in so sezidali svojo cerkev, po nekaj letih so tja prišli lazaristi … Tam se je začel moj duhovni poklic … potem pa sem nadaljeval v bogoslovju, v srednji šoli sem šel k lazaristom.« V Družbo lazaristov je vstopil 1. marca leta 1970, zaobljube je izrekel 5. junija 1976. V duhovnika je bil posvečen 1. aprila 1978. Za pomožnega škofa v Buenos Airesu ga je leta 2010 imenoval papež Benedikt XVI., papež Frančišek pa leta 2013 za voditelja škofije Santiago del Estero. Papež Frančišek je škofijo Santiago del Estero povzdignil v nadškofijo 22. julija letos, s čimer je škofa Bokaliča povzdignil v nadškofa.
Novi slovenski kardinal in primas Argentine Vinko Bokalič, nadškof v Santiagu del Estero v Argentini, je bil nedavno imenovan za kardinala, kar je pomemben dogodek tako za argentinsko kot za slovensko skupnost. Bokalič je sin slovenskih izseljencev, ki so po drugi svetovni vojni zbežali pred komunizmom. S svojo dolgoletno pastoralno predanostjo in globokim povezovanjem z ljudmi je postal eden izmed ključnih cerkvenih voditeljev v Argentini, hkrati pa še vedno ohranja močno povezanost s svojimi slovenskimi koreninami. Bokalič se je rodil 11. junija 1952 v Buenos Airesu v družini slovenskih izseljencev. Njegov oče Vinko iz Mengša in mama Pavla Iglič iz Prevoj pri Lukovici sta se leta 1949, po poroki v Špitalu na avstrijskem Koroškem, preselila v Buenos Aires, kjer sta začela novo življenje v številni slovenski skupnosti, imenovani “Slovenska vas”. Slovenska vas je ena izmed šestih skupnosti v velikem Buenos Airesu. Tu so zgradili strnjeno naselje, ki je obsegalo šolo, cerkev ter kulturne in športne objekte. Skupnost je bila pomemben steber ohranjanja kulturne in verske tradicije, vključno s slovenskim jezikom, šolo, cerkvijo in različnimi kulturnimi dogodki. Vodenje pastorale v Slovenski vasi so prevzeli slovenski lazaristi, ki so tu delovali že od leta 1956, ko je bila ustanovljena najprej vikarija in kasneje župnija. Iz te župnije je izšlo več fantov, ki so vstopili v red lazaristov, med njimi Jaka Barle, Jože in Vinko Bokalič ter Branko. Pomemben vpliv na njihovo oblikovanje so imeli lazaristi, kot sta Janez Petek, Ladislav Lenček in Franc Sodja. Jože in Vinko Bokalič sta nadaljevala svojo pot v različnih provincah lazaristov – Vinko v argentinski in Jože v slovenski. Jože je v Sloveniji deloval le nekaj mesecev, nato pa poslanstvo nadaljeval v hiši Slovenske province lazaristov v Slovenski vasi v Lanusu.
Ta skupnost je igrala ključno vlogo v življenju slovenskih izseljencev v Argentini (tu so zgradili strnjeno naselje s šolo, cerkvijo in pripadajoče kulturne ter športne objekte), saj je ohranjala kulturno in versko tradicijo, vključno z jezikom, slovensko šolo, cerkvijo in kulturnimi dogodki. Bokalič je odraščal v močno katoliški družini (sestra Mimi in štirje bratje: Janez, Vinko, Jože in Miha), kjer so gojili ljubezen do slovenstva in katoliške vere. Doma so govorili slovensko, kar mu je omogočilo, da je ohranil materni jezik in povezanost s koreninami. To okolje je močno vplivalo na njegovo odraščanje in kasnejšo odločitev za duhovni poklic. Kot otrok je hodil v slovensko šolo in redno obiskoval mašo ter druge cerkvene dogodke. To močno versko in kulturno povezanost je spodbujala Misijonska družba lazaristov ter ga navdihovala, da se je po končani srednji šoli odločil za duhovniški poklic. Leta 1970 je Vinko Bokalič vstopil v Misijonsko družbo lazaristov, redovno skupnost, znano po svojem misijonskem delu. V Buenos Airesu je študiral filozofijo in teologijo, kjer je poglabljal svojo vero in duhovno znanje. Po večletnem študiju je bil 1. aprila 1978 posvečen v duhovnika. Novo mašo je obhajal v “Slovenski vasi” v Lanusu skupaj s svojim bratom lazaristom Jožetom, ki je bil posvečen nekaj mesecev pred njim v Ljubljani. Vinko je večino svojega duhovniškega življenja deloval v argentinski provinci, medtem ko je njegov brat Jože deloval kot lazarist v slovenski provinci. Vinko Bokalič je svoje duhovniško poslanstvo začel z izjemno predanostjo in zavzetostjo. V Cerkvi je opravljal več služb, med drugim je deloval kot župnik, skrbel za mladinsko pastoralo, bil rektor semenišča in vizitator Misijonske družbe v Argentini. Poleg tega je tri leta deloval kot misijonar v škofiji Goya, kjer se je srečeval z ljudmi v revnejših predelih Argentine, ki so potrebovali duhovno in materialno podporo. Njegovo delo z mladimi, revnimi in misijonskimi skupnostmi je močno vplivalo na njegov pastoralni pristop, ki je bil vedno usmerjen v neposreden stik z ljudmi. Leta 2010 je papež Benedikt XVI. imenoval Bokaliča za pomožnega škofa Buenos Airesa, kjer je tesno sodeloval s takratnim nadškofom Jorgejem Bergogliom, danes papežem Frančiškom. Njuno sodelovanje je bilo ključnega pomena, saj sta skupaj delala na številnih pastoralnih projektih, ki so vključevali pomoč revnim, izobraževanje in krepitev duhovnih poklicev. Kot pomožni škof v Buenos Airesu je Vinko skrbel za pastoralne potrebe velike prestolnice, kjer so bile socialne razmere zahtevne, a hkrati je vztrajal pri pristnem stiku z verniki. Leta 2013, po izvolitvi Jorgeja Bergoglia za papeža Frančiška, je Vinko Bokalič prejel imenovanje za škofa v škofiji Santiago del Estero, ki se nahaja v severozahodni Argentini. Santiago del Estero je precej revna regija, kjer veliko prebivalcev živi pod pragom revščine. Kljub težkim socialnim razmeram je Bokalič hitro navezal stik z ljudmi in okrepil cerkveno skupnost. V svojem novem poslanstvu se je posvečal pastoralnemu delu, kjer je poudarjal pomen bližine med duhovniki in verniki. Verjel je, da mora biti Cerkev odprta in dostopna vsem, še posebej tistim, ki so socialno in ekonomsko zapostavljeni. Julija 2024 je papež Frančišek povzdignil škofijo Santiago del Estero v nadškofijo in Vinka Bokaliča imenoval za njenega prvega nadškofa ter podelil naslov primasa Argentine. Primas Argentine je častni cerkveni naziv, ki označuje najvišjega cerkvenega dostojanstvenika v državi. Ta naziv nima neposredne upravne oblasti nad drugimi škofi v državi, vendar nosi močno simbolično vrednost. Primas predstavlja voditelja katoliške Cerkve v Argentini in je ključna figura pri povezovanju škofov, duhovnikov in vernikov ter pri zastopanju Cerkve v državnih in mednarodnih odnosih. Položaj primasa prinaša tudi odgovornost, da v argentinskem cerkvenem okolju ohranja enotnost in vodi pastoralne projekte, ki vključujejo celotno državo. Imenovanje Bokaliča za primasa Argentine je odraz njegovega dolgoletnega duhovnega dela in prispevka k Cerkvi v Argentini. V svojem dolgoletnem poslanstvu je vedno stremel k temu, da bi bil blizu ljudem, ne glede na njihove socialne ali ekonomske okoliščine. Kot nadškof Santiago del Estero pogosto poudarja, da je treba biti blizu ljudem: “Ne sedim veliko na škofiji. Prepričan sem, da moramo biti blizu ljudem. Stiki, odnosi z ljudmi so dobra zemlja za evangelij.” Skozi svoje delo je pokazal, da je Cerkev najmočnejša, ko je blizu svojim vernikom in ko deluje z njimi v duhu sočutja in solidarnosti. Vinko Bokalič je tudi po vseh teh letih ohranil močno povezanost s slovenskimi koreninami, katere je krepil tudi z obiski svojih sorodnikov in sobratov lazaristov v Sloveniji. Povezan je s slovensko skupnostjo v Argentini, ki jo je vedno podpiral, in mu je pomagala, da še vedno tekoče govori slovensko. Njegovo delo v Cerkvi predstavlja vez med slovensko izseljensko skupnostjo in argentinsko duhovno krajino. V tej vlogi je postal most med dvema svetovoma – slovenskim in argentinskim – kar je pripomoglo k bogatenju obeh skupnosti. Ob imenovanju za kardinala je dejal, da ga je to presenetilo, vendar je to imenovanje videl kot izraz Božje volje, ki se odraža skozi dejanja papeža Frančiška. “Tukaj sem, da služim,” je poudaril ob imenovanju, kar ponazarja njegovo predanost služenju Cerkvi in vernikom. Bokalič verjame, da mora Cerkev vedno ostati blizu ljudem, jih poslušati in biti odprta do vseh, ne glede na njihovo ozadje ali prepričanje. Vinko Bokalič tako ostaja pomembna osebnost tako v argentinski kot slovenski Cerkvi, ki s svojo preprostostjo, sočutjem in predanostjo nadaljuje svoje delo kot voditelj in duhovni mentor. Njegovo imenovanje za kardinala in primasa Argentine je priznanje njegove dolgoletne zavezanosti Cerkvi in ljudem ter njegovemu neprecenljivemu prispevku k ohranjanju katoliških vrednot v zahtevnem sodobnem svetu. Njegova predanost veri, skupnosti in ljudem, ki jim služi, ostaja osrednji del njegovega poslanstva, s katerim združuje dve kulturi – slovensko in argentinsko – ter prinaša upanje tistim, ki ga najbolj potrebujejo.
Avtor Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar
