Na Viru so se čebelarji poklonili sv. Ambrožu, zavetniku čebelarjev

7. decembra goduje sveti Ambrož, cerkveni učitelj ter zavetnik čebelarjev in voskarjev. Ob koncu čebelarske sezone se zato čebelarji želijo zahvaliti za dobrine, ki so jih prejeli od marljivih čebel. Še posebej pa je maša posvečena vsem rajnim čebelarjem.

Tudi Čebelarska družina Vir pri Domžalah je tako kot v skoraj vseh krajih po Sloveniji povabila čebelarje in ljubitelje narave k sv. maši v počastitev zavetnika čebelarjev sv. Ambroža ter za pokojne in žive čebelarje. Sv. maša je potekala v soboto, 7. decembra 2019, v farni cerkvi sv. Jožefa na Viru pri Domžalah. Sv. maše so se udeležili tudi praporščaki s prapori iz ČD Mengeš, ČD Krtina-Dob in ČD Domžale, ki so prapore postavili na vsako stran oltarja. Maše so se udeležili tudi čebelarji iz Tacna, Bizeljskega, Kranja, Mengša, Domžal, Krtine in Doba.

Sveto mašo, ki jo je s petjem popestril župnijski cerkveni pevski zbor, je daroval virski župnik Aleksander Urek, čebelarji pa za to priložnost poskrbeli, da je bil oltar okrašen s čebeljimi pridelki in izdelki, s panjema ter sliko sv. Ambroža. V uvodu svete maše je svečo iz pravega čebeljega voska prižgal virski čebelar Viktor Svetlin.

Župnik Aleksander Urek, ki je postal tudi častni član Čebelarske družine Vir pri Domžalah, je v uvodu pridige pozdravil čebelarje in farane, ki so se udeležili svete maše, v pridigi pa je v prispodobi primerjal svečo iz voska s svečo iz cerkve, saj brez sveče ne bi bilo prave maše. Čebelarska sveča je že na pogled lepe zlato rjave barve, saj je iz naravnega voska. Spregovoril je o sv. Ambrožu kot zavetniku čebelarjev, pridigo pa končal z besedami: »Naj vam čebelarjem zaželim, da boste z Božjo in Ambroževo pomočjo imeli uspehe pri čebelarjenju«.

Ambroževe maše so priredila številna društva širom po Sloveniji. Slovesnost počastitve spomina na sv. Ambroža je lepa priložnost za ovrednotenje domačega čebelarstva in obenem tudi zaključek čebelarskih opravil in čebelarskega leta. Čebelar Janez Pavli se je spomnil vseh čebelarjev, ki so delovali na Viru in okolici, zato so jih pri sveti maši poimenovali in jih z zvoncem počastili ter se s tem zahvalili za promocijo in delovanje v čebelarstvu, ki so jih prenesli na današnje rodove.

Ob koncu svete maše je Nada Svetlin, čebelarka iz Vira, prebrala nekaj besed o zdravilnosti čebeljih pridelkov, predvsem o propolisu. Po blagoslovu so praporščaki, župnika in ministranti ter farani odšli še na ploščad pred cerkvijo Sv. Jožefa, kjer so vse čakale medene dobrote v trdi in tekoči obliki. Skupaj so zapeli slovensko himno ter se še poveselili ob dobrotah, ki jih je pripravila Čebelarska družina Vir.

V zimskem času čebele počivajo in utrip dela v čebelnjaku se za nekaj časa ustavi. Čas po godu sv. Ambroža je zato najprimernejši za prebiranje strokovne literature o čebelarstvu in za udeležitev kakšnega predavanja o zdravstvenem varstvu čebel. Zima je tudi primeren čas za pripravo in izdelavo opreme, satnikov in panjev. Izdelkov iz čebeljih pridelkov, ki so čudovito darilo narave oz. čebel, ne bi bilo brez čebelarja. Ena čebela bi morala za kilogram medu sedemkrat obkrožiti svet, zato je prav, da cenimo in spoštujemo vsako kapljico, kot so jo cenili in spoštovali naši predniki in kot jo je cenil in spoštoval sv. Ambrož.

O svetem Ambrožu

Sveti Ambrož, zavetnik čebelarjev, goduje sedmega decembra. Z njegovim življenjem je povezanih veliko legend, ena izmed bolj znanih govori o tem, kako se je Ambrožu še kot dojenčku, ki je na dvorišču spal v zibelki, na glavo usedel roj čebel. Pestunja, ki ga je varovala, je začela kričati in klicati na pomoč. Ambožev oče – veljal je za izvrstnega in izkušenega čebelarja – je ukazal naj pustijo otroka na miru in naj čebel nikar ne poskušajo pregnati rekoč, da se bo roj čez čas sam dvignil. Res se je zgodilo tako in otroka ni pičila niti ena sama čebela. Po tem dogodku je oče dal fantu ime Ambrozij. Ambrozija je grški izraz za mano, ki velja za hrano bogov in z uživanjem le-te si deležen večne mladosti in nesmrtnosti. Ambrozij je postal slaven vojskovodja, konzul Ligurije, l. 374 pa je bil proglašen za nadškofa. Bil je tudi pesnik in glasbenik, posebej znana je njegova ambrozijanska himnika. V cerkev je uvedel ljudsko petje. Ambrozij je bil po smrti proglašen za svetnika, čebelarji (in voskarji) pa so ga vzeli za svojega zaščitnika.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Viktor Svetlin