Na Goričici v Domžalah butara velikanka naznanja velikonočne praznike
Tudi letos so odrasli domžalski skavti združili moči, zavihali rokave ter naredili butaro velikanko, ki že stoji pred domžalsko cerkvijo Marije Vnebovzete na Goričici in naznanja, da se bližajo velikonočni prazniki. Butaro so izdelali v petek, 22. marca 2024, v popoldanskih urah in jo zvečer že tudi postavili. V soboto, 23. marca 2024 bo v župnišču dopoldan potekal oratorijski dan, kjer bodo izdelovali butare, saj je v nedeljo, 24. marca 2024, namreč že cvetna nedelja.
Triindvajseto leto zapored odrasli domžalski skavti pred cvetno nedeljo naredijo butaro velikanko, ki jo nato postavijo pred domžalsko cerkvijo na Goričici. Že po tradiciji se v petek pred cvetno nedeljo zberejo na domačiji pri Pavlijevih (po domače Pr` Mirt), kjer začne s pridnim delom nastajati lepotica iz zelenja. Po besedah Petra in Urške Pavli se priprave začnejo že teden dni prej. Treba je namreč nabrati leskove veje, bršljan, oljčne veje, vresje in pušpan, ciprese, brin, vrbove šibe za krono … iz katerega nato izdelajo butaro. V šopkih je 7 vrst zelenja, kot nas pouči Urška Pavli. Zakaj sedem? Ker je 7 sveto število v krščanstvu, imamo sedem zakramentov, sedem zadnjih Jezusovih besed na križu, sedem naglavnih grehov in zato je tudi 7 vrst zelenja na butari. Pa še tistemu, ki kaj hudega stori, se odpušča 70 krat 7. Na končano butaro dodajo še tribarvni trak. Ko je butara izdelana jo nadenejo na voz in po nekaj sto metrih že butaro postavijo pred domžalsko cerkvijo. Letos jim je pomagal butaro postaviti klan domžalskih skavtov Žmohtnih žab, za kar se jim odrasli skavti iz srca zahvaljujejo.
Ko izdelovalce butare povprašamo po njeni višini, so nam povedali, da naj bi bilo samo zelenja za okrog osem metrov. Skupaj pa naj bi v višino merila okoli trinajst dolgih korakov. Skratka, butara velikanka na Goričici že naznanja, da so velikonočni prazniki pred vrati ter vabi vse na praznike cvetne nedelje, kjer bomo s cvetjem in zelenjem počastili prihod Jezusa.
Po krščansko je to stara tradicija, katere namen je, da se ljudje družijo, se spomnijo in pripravijo na veliki teden. Za večino pa je bistvo druženje z dobrim namenom, da ljudje ne sedijo samo notri, za računalnikom in pred televizijo, ampak se pogovarjajo med seboj, se srečujejo in delajo prijetno s koristnim. Ob tem naj povemo, da tradicija že prehaja iz roda v rod, najmlajši člani so se že pridružili, tako da se že kaže, da zgledi v vasi vlečejo, s tem pa tudi predajanje znanja najmlajšim.
Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar
