Maša ob Dnevu državnosti in slavnostna akademija cerkev Marije vnebovzete Domžale

Na predvečer dneva državnosti, na rojstni dan Janeza Krstnika, je v domžalski cerkvi potekala maša za domovino. V soboto, 24. junij 2025, ob letošnjem Dnevu državnosti, 34. po vrsti, smo se najprej zbrali v naši župnijski cerkvi pri slovesni sveti maši, ki jo je vodil domžalski župnik mag. Klemen Svetelj. Maše se je udeležilo lepo število vernikov in gostov od drugod. Maše so se udeležili Lojze Peterle, prvi predsednik slovenske vlade in predsednik VSO-ja, Mojca Škrinjar, nekdanja poslanka, Rado Gladek, poslanec državnega zbora, mag. Tomaž Deželak, predsednik OO SDS Domžale, Pelegrin Stegnar, NSi, in člani drugih strank. Sveto mašo je s petjem popestril Cerkveni mešani pevski zbor Župnije Domžale.

Pri pridigi je župnik mag. Klemen Svetelj izpostavil tri stvari. »Tri stvari so, ki bi morale biti vsakemu človeku svete. Ne glede na vero, ne glede na pripadnost, ne glede na to, kje sem, kdo sem in kaj sem. In sicer prva stvar, starši. Ne reče samo mati, ampak starši. Kajti, samo mati ni dovolj, potrebna sta oba. In ko se človek zaveda svojih korenin, se zaveda, kdo je pred njim hodil, kdo je tisti, ki mu je dal življenje. Niso vedno naši starši idealni, bodimo iskreni, ampak vseeno naši starši so. In kako nas starši vzgajajo, kako nam dajo nek zgled življenja, kako nas učijo po svojih najboljših močeh, to je bila tista prva popotnica, ki smo jo sprejeli, ki smo jo dobili v roke, iz katere zajemamo in dostikrat tudi dajemo potem naslednjim rodovom. To znamo, to imamo, to lahko damo. Druga stvar, ki nam mora biti sveta, je naš jezik. Tisti jezik, ki ga govorimo. Kultura, v kateri živimo, del katere smo in ki jo ustvarjamo. In na nek način se moramo boriti, zavedno in potrebno živeti tako, da ne sprejemamo samo tistega, kar prihaja od zunaj v naš prostor – in nič negativnega –, ampak da se zavedamo svojih korenin, svoje kulture, svojega jezika, da ga v polnosti uporabljamo in da smo nanj ponosni. Jezik povezuje vse vidike kulture. Tretja stvar, ki nam mora biti sveta, je naša domovina. Zakaj? Domovina ni samo ta prostor, v katerem zdaj živim, ampak domovina je ves trud, ves znoj, vsa prizadevanja, vse bitke in vsa življenja naših prednikov, ki so jih dali zavestno ali nehote, prisiljeni v to, so jih žrtvovali in položili kot temelj, da mi danes tukaj živimo. Koliko vojn je trenutno v svetu, koliko ljudi se bori za svojo domovino, koliko ljudi bi radi živeli v svobodi, govorili svoj jezik, gradili svojo kulturo – a jim tega ni dano. Nam je dano. Zdaj pa je na nas, da to, kar imamo, živimo, uporabljamo, cenimo, spoštujemo in varujemo tudi za naprej. Janez Krstnik, katerega god obhajamo danes, bi lahko rekli, da je bil Janez Slovenc. Ja, slovensko ime. Ampak ne samo po imenu, pač pa po poslanstvu – bil je zadnji od prerokov, napovedovalec nečesa novega, ne samo nove zaveze, ampak pokazal je na Jezusa Kristusa. Bil je pokončen v svojem prepričanju, pripravljen umreti za resnico, a hkrati je vedno dejal: “nisem jaz tisti, ki ga morate čakati, nisem jaz Božji sin, jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovega obuvala.” Zato se je znal umakniti in jasno povedati, kam naprej. Danes nam primanjkuje takih mož in žensk – pokončnih, jasnih, a ponižnih – ki znajo povedati, kaj je prav, ne iščejo časti, temveč delajo za narod, kulturo, skupnost.«

Po končani slovesnosti v cerkvi so se obiskovalci in nastopajoči preselili na trg. Skupaj smo zapeli Slovensko himno ter dvignili slovensko zastavo. Vse zbrane je pozdravil in nagovoril organist Janez Kozjek. Tudi na letošnji prireditvi je imel glavno besedo cerkveni pevski zbor – prelepo zapete pesmi so bile namenjene domovini. Pred paviljonom, kjer je bila slovesna akademija, so, kot vsako leto, pripravili lepo sceno. Janez Kozjek, organist in pevec, je o sceni dejal: »Za sceno smo pripravili nekaj kmečkega, kar nas spominja na pretekle rodove, kmete – naše prednike, ki so stoletja bojevali s silo, lakoto, obstankom slovenskega jezika, pa, če je bilo treba, tudi z orožjem – da ohranijo svobodo in slovensko besedo. Plug simbolizira: bo treba znova bolj na globoko zaorati, da bodo naši rodovi ohranili tisto, kar so si priborili. Tam na ograji visi dežnik. Hotel sem ga vključiti v konstrukcijo – ker na koncu je treba zagotoviti varnost. Če ni varnosti, ti nobena stvar ne pomaga. Tudi naši predniki so se borili in poprijeli za orožje. Pred dvema dnevoma smo praznovali obletnico bitke pri Sisku, kjer so predniki, predvsem Andrej Tuljaški in Adam Ravbar, odigrali ključno vlogo pri boju proti Turkom. Dežnik naj predstavlja varnost, ki spet prihaja v ospredje.«

Slavnostni govornik na akademiji je bil Lojze Peterle, prvi predsednik vlade in predsednik VSO-ja. V nagovoru je poudaril: »Drage sestre Slovenke, dragi bratje Slovenci, drage praznovalke in praznovalci Dneva državnosti, največjega praznika naše države. Včasih slišimo, da smo imeli veliko sreče – strinjam se – in veliko milosti – še resneje. A pozabili smo, da brez volje ne bi bilo ne sreče in ne milosti. 8. aprila 1990, pred 35 leti, smo prvič demokratično, svobodno, prostovoljno odločili za samostojno, demokratično državo. Druga stran je predlagala Slovenijo v Jugoslaviji, a je zmagala državotvorna ideja. Decembra je sledil plebiscit, potem zmaga Demosa, potem smo brali deklaracijo, da hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda. Če ne bi bilo te razsvetlitve, ne bi bilo plebiscita. Spomnim se, da sem med vami prvi sosed iz Pr’ Slakov, iz Čužnje vasi. Nisem sanjal, da bom predsednik vlade. Ponudil sem to vlogo Pučniku, a je rekel: “Lojze, skoči v vodo.” Skočil sem in nimam obžalovanja. Ob izvolitvi 16. maja 1990 je JLA razorožila slovensko Teritorialno obrambo – mi smo bili na poti osamosvojitve z golimi rokami. Beograd je odločno rekel, da ne bo sprejel osamosvojitve, kljub pravici do samoodločbe v ustavi. Ko sem hodil v Beograd, da bi se dogovorili o mirnem izstopu, niso bili zainteresirani. Markovič je prišel iz Washingtona in rekel: “Niko vas neče podržati, nečete dobiti ni jedan dolar.” 26. junija 1991 smo proglasili državo in ni bilo podpornih voditeljev – le nekaj prijateljev iz Avstrije in Italije, nobenih diplomatov, zaradi nevarnosti. Kučan je rekel: “Danes so dovoljene sami, jutri bo nov dan.” Povem še, da je Pučnik odločilno predlagal 23. decembra za datum plebiscita, ko so zdomci doma. Teden prej smo v Kočevski reki pokazali prvo postroj vojske – tvegali smo, a ljudje so razumeli. Imeli smo pripravljeno tudi denarno rezerve in pol leta bencina. Pripravljali smo se na vseh področjih – vojaškem, zunanjem, političnem. Zapisali smo, da država nastopi najkasneje šest mesecev po plebiscitu – rezultat je bil 26. decembra 1990, država pa je nastopila 26. junija 1991. Zdaj gledam nazaj s časovne razdalje in razumem še lepše razliko med revolucionarnim (1941–45) in osamosvojitvenim projektom – prvi brez plebiscita, drugi s plebiscitom, tudi za EU, NATO. Ob tem ugotavljam, da se pri mladini krepi zanimanje za osamosvojitev. Bil sem povabljen v vrtec moje šestletne vnukinje – vprašal sem, kdo ve, kaj je himna. Otročki so vstali in jo zapeli – ganilo me je. Morda bomo nekoč doživeli, da jo bodo zapeli v parlamentu brez najemanih pevcev. Rodnost je padla – lani le 16 tisoč rojenih, od tega 9 tisoč Slovencev. To ni le statistika, a brez veselja do življenja države ne bo. Hvala vam za občutek, ki ste mi ga dali. Potrebna je volja, sreča in milost. Vesel sem, da smo doživeli nasmeh zgodovine. Predvsem pa, spomnimo se praznikov, ki so nas delili, npr. 27. aprila, ko ustanovitev OF ni bila dejanska zaradi dogovorov s Hitlerjem – a osamosvojitev je bila naša priložnost za vse. Država naj živi v medsebojnem spoštovanju, raznolikost naj bogati, polarizacija pa naj ne jemlje energije. Osamosvojitev je navdih za nadaljnji razvoj. Bog živi Slovenijo in na zdravje!«

Literarni vložek je izvedla Marjeta Likar, ki je predstavila del življenja in dela Franceta Balantiča – graditeljev naše domovine. Več znanja o preteklosti nam pomaga razumeti sedanjost in odločati za prihodnost. Kot je rečeno v Božji besedi, se ne bomo bali prihodnosti, z Božjo pomočjo.

Na Goričico se je spuščal mrak, zastava plapolala v vetru, v srcih pa smo čutili iskrico, ki bo za domovino gorela vse leto.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar