Krhka je meja med temo in svetlobo …

med dnevom in nočjo, med življenjem in smrtjo, med prijateljstvom in sovraštvom, med mirom v svobodi in vojnami…

Vsa ljudstva od pradavnine do danes so se bala prehoda na ono stran, v temo, čez Had, v smrt, zato so z obredi in verovanji pospremila svoje pokojne. Kot udeleženci in ustvarjalci obredij  so se ljudje naučili živeti s svojo minljivostjo in hkrati »poskrbeli«, da se mrtvi niso vračali iz onostranstva in vnašali nemir v skupnost. O vsem tem smo etnologinje v torek prisluhnile v predavanju  dr. Tomaža Simetingerja, ki je danes eden najbolj priznanih in najuspešnejših koreografov slovenske folklorne dejavnosti, etnolog in kulturni antropolog. Tako nas je vodil od zoroastrov, ki so gradili stolpe tišine, Rimljanov, ki so svoje pokojne pokopavali ob cestah, preko Slovanov z značilnimi gomilami s pridatki, do krščanskega obredja v naših krajih. Pokazal nam je tudi Drevo življenja  kot Axis mundi (lat., os sveta), kjer se stikajo trije svetovi: spodaj, pod zemljo, so plazilci, torej kače, kuščarji, v srednjeveškem krščanstvu je bilo to področje pekla; v srednjem delu, ob deblu živijo jeleni in kopenske živali, to je tudi področje človeka; zgoraj, kjer biva petelin in druge ptice, je področje svetlobe, bogov, angelov, v krščanstvu pa boga. Prehod iz srednjega veka v renesanso je prvič v mrtvaškem plesu, ki so ga upodabljali po Evropi, prikazal enakost ljudi vsaj v smrti, ki ji ne uide niti revež, niti kralj ali papež, še zviti trgovec z mošnjo je ne more prelisičiti in podkupiti. Pri nas v Hrastovljah je znamenita upodobitev tega plesa. Vedeti namreč moramo, da so še nedavno med bedenjem ob pokojniku pili, jedli, pa tudi plesali… Slušateljice smo s spomini in izkušnjami v  razgovoru s predavateljem predstavile tudi običaje našega, domačega prostora.

Pred velikonočnim praznikom pa sta naši sošolki pripravili čudovito presenečenje. Sanda Volk je ustvarila za vsako od nas vejico s pisanico in voščilom. Ana Gramc je spekla pletenico in ptičke z oljčno vejico v kljunčku, da bi čim prej priklicali nazaj mir, sodelovanje, solidarnost, prijateljstvo…

Sama dodajam izbrano voščilo v modri in zeleni barvi: modra pomeni spoznanje, samo spoznanje, samo refleksijo, modrost, … zelena pomeni upanje, da s cvetočim brstenjem pomladi minejo hromeče bolezni zadnjih dveh let, da prikličemo mir namesto vojne.

Avtor: Manica Perdan Ocepek, animatorka pri etnologiji; Foto: Društvo Lipa