Ko Šentjuri potrka na duri
Prav posebno mesto v slovenskih strokovnih in javnih predstavah 20. stoletja o pomladnem praznovanju je zavzelo jurjevanje. Krščanski svetnik sveti Jurij je poznan po legendi, da ubija zmaja ali kačo in spada med najbolj znane in pogoste upodobitve.
Jurjevo je v ljudskem koledarju pomenilo začetek pomladi. V tem času so živino prvič odgnali na pašo, iz zemlje pa so pokukali prvi jesenski oz. ozimni posevki. Večina jurjevskih šeg torej proslavlja ozelenelo pomlad in začetek paše, zato je z jurjevim povezanih tudi mnogo verovanj. Podoba ponovno zelene narave je temu praznovanju dala poimenovanje ‘zeleni’ Jurij, ki je znan v številnih slovenskih pokrajinah.
Ločnica, kdaj praznovati sv. Jurija, je bila reka Drava. Ozemlja na njenem levem bregu so po uredbi Karla Velikega iz leta 811 spadala pod Salzburško nadškofijo. Tu je bil Jurijev godovni dan 23. aprila. Ozemlja na desnem bregu pa so bila v okviru oglejskega patriarhata in tu so Jurija praznovali dan pozneje, to je 24. aprila. Danes praznujemo njegov god enotno po celotnem slovenskem ozemlju, in sicer 23. aprila.
To so uvodne besede naše mentorice Ane Beno Vrtovec v zadnjem gradivu, ki smo ga prejele v razmislek in ga želimo deliti tudi z drugimi člani Lipe. Pomlad nas z novim zelenjem in cvetjem vabi v naravo in nam vliva novo upanje. Čeprav je letošnje vreme muhasto in nam je zmrzal najbrž odnesla sadni pridelek, pa se nadejamo boljših časov tudi zato, ker so bile v tem težavnem korona obdobju članice skupine etnologija že skoraj vse cepljene. Prav zato smo se odločile, da se srečamo in se spomnimo na našo nedavno umrlo članico Ani in to v soboto, prav na njen rojstni dan. Zbrale smo se na pokopališču, prižgale sveče, položile cvetje …Naše druženje ne bi bilo popolno, če se ne bi privoščile še kavice. Zanjo in za doma pečene piškote je poskrbela naša sošolka Ruša, njen prtljažnik avtomobila pa je postal »mizica pogrni se«. Torej, me se ne damo! Bolj ko se bodo dnevi daljšali, topleje kot bo, sonce bo pregnalo klice in vsi bomo bolj zdravi.
Animatorka Manica Perdan Ocepek, Društvo Lipa Domžale
Jurjevanje v Beli Krajini
Pri vsaki hiši so veseli, da jih obišče zeleni Jurij in ga radi obdarijo z denarjem, jajci, pogačo in vinom in ker je sedaj zelo malo skupin, ki še obhajajo ta poganski praznik (star več tisočletij), si še posebej prizadevajo, da jih privabijo v svojo vas. Zelo redko se zgodi, da pri kateri hiši ne bi odprli duri – če družine ni doma, jurjaši vseeno podarijo brezovo vejico, če pa skopuhi ne obdarijo Jurija, pa se skupina prihodnja leta takšne hiše izogne, kar je tudi velika vaška sramota za gospodarja in gospodinjo. To po verovanju domačinov tudi prinaša hudo nesrečo domačiji. Sramotno je tudi dajati nesorazmerno majhen dar. Če se vrata doma v času petja ne odpro, družino podrezajo s petjem dodatnih verzov: »Haj, haj, haj, buli skoro kaj?« Jurjaši zataknejo brezovo vejico za podboj vhodnih vrat in ta kitica (vejica) potem varuje dom, prinaša zdravje, srečo in veselje v hišo, na polja in v hlev. Adlešiški pregovor tudi pravi: »ako se s kiticom od jurjevega samo pomaše proti zeljniku, gosenke odmah projdejo…«. Gospodinja skupino obdari z jajci in denarjem ter ponudi dobrote, gospodar pa jurjašem ponudi najboljše vino.
Še eden adlešiških pregovorov o jurjevem: »Ako je na Jurjevo lipo vreme, bu dosti vina«.
Napev:
Prošel je prošel, pisani vuzem
Došel je došel zeleni Juraj,
Na zelenem konju,
Po zelenem polju,
Donesel je, donesel
Pedenj dugu travicu,
Lakat dugu mladicu.
Dajte mu dajte,
Jurja darovajte!
Dajte mu pogače,
Da mu noga poskače!
Dajte mu vina,
Da mu nebu zima!
Dajte mu pleče,
Da vam kaj ne reče!
Dajte mu jajec,
Da ga ne bu zajec!
Dajte mu soli,
Da ga kaj ne boli!
Dajte mu groš,
Da vam dojde još …
(Citat je s spletne strani Krajinskega parka Kolpa)