Gregorjevo – praznovanje ljubezni po slovensko

»Na Gregorjevo — otec, še veš? — se ptički ženili so,
za šolskim vrtom v mejici gostili se, pili so;
midva preko ceste sva slušala … ‘Čuješ živ-živ?’«

(O. Zupančič, Duma)

Šega spuščanja gregorčkov ima korenine v predkrščanski dobi, vendar se je pri ljudeh uveljavilo prepričanje, da z njo oznanijo prihod pomladi in daljšanje svetlega dela dneva, ko naj bi nekdaj čevljarji, kovači in drugi rokodelci, predvsem v krajih na Gorenjskem, prenehali delati ob umetni svetlobi. V praksi to pogosto ni veljalo. Šivilje, krojači, čevljarji so ob luči delali tja do velike noči. Pričevanja o posebnih šegah, povezanih s spuščanjem luči po vodi obstajajo predvsem iz obrtniških središč, ponekod tudi iz kmečkega okolja in med rokodelci.

Luči, ki so na predvečer gregorjevega zagorele na rekah, potokih in bajerjih, so nekdaj ljudem pričarale posebno, čarobno vzdušje. Najlepše je bilo na bajerjih, kjer so zaradi mirne vodne gladine, lučke gorele dlje, gregorčki se niso potopili, včasih so se le vneli in v celoti pogoreli, plameni pa so se lahko prenesli tudi na sosednje gregorčke.

Najbolj je bilo spuščanje gregorčkov v navadi na Gorenjskem. V Tržiču zaradi čevljarjev, drugje v povezavi z drugimi rokodelci. Poleg Tržiča, Krope, Kamne Gorice in Železnikov obstajajo podatki o spuščanju gregorčkov tudi drugje na Gorenjskem in v okolici Ljubljane.

Prav v teh nekaterih krajih so se ohranile starosvetne prvine, ki so se drugod izgubile. Povezane pa so predvsem s pričevanji o kurjenju gregorčkov, ne le z lučjo, ki so jo spustili po vodi, temveč z ognjem. V Voklem pri Kranju so gregorčka kurili odrasli, ki so zažgali butaro, če pa je bil bajer še zaledenel, so postavili tja s smolo oblito butaro in jo pustili, da tam pogori. Na Zgornjem Brniku so »kurili lučke«, kot so rekli, kar na veliki luži, ki je bila ob razpotju cest na Visoko, Kranj, Voklo in Spodnji Brnik. Tudi v okolici Ribnice se starejši še spominjajo, kako so v orehove in jajčne lupine nalivali čebelji vosek in notri dali stenj.

Tudi v Domžalah so poznali gregorjeve lučke. Stane Stražar, v knjigi Domžale, mesto pod Goričico piše, da so otroci na večer pred sv. Gregorjem (12. marca) v Študi, vsako leto »spuščali lučke« po Mlinščici. Ladjice, na katere so pritrdili majhne sveče, so že prej naredili iz drevesnega lubja ali deščic. Tudi ob Stobovšaku pri gasilskem domu v Stobu je bilo zvečer pred Gregorjevim nekdaj zelo veselo. Tudi tam so otroci spuščali lučke in se s čolnom vozili po bajerju. Z njimi so bili tudi starejši domačini. Domžalčanom je nekdaj to veselje nudila Mlinščica, Dragomljanom in Pšačanom pa Pšata. Bajerja v Stobu ni več, ostali potoki in Kamniška Bistrica pa so še vedno prizorišča spuščanja gregorčkov, razen letos, ko bodo ukrepi za zajezitev širjenja virusa, verjetno osiromašili tudi ta dogodek.

Zanimive so tudi besedne zveze, s katerimi je v pisnih ali ustnih virih označena šega spuščanja gregorčkov: »luči sv. Gregorija«, »luč zanesli v vodo«, »vuč vrgli u vodo«, »luč v vodo«, »uč v vodo«, »Sveti Gregor luč v vodo verže«, »luč dali v vodo«, »kurili lučke«, »spustili ogenj v bajer«, »kurili gregorčke«, «Gregorja zakurili«.

Gregorjevega pa ljudje niso obeležili le s spuščanjem luči po vodi, temveč so s praznikom povezane številne druge šege in navade. Ljudje so marsikje na Slovenskem govorili, da se na ta dan ptički ženijo. Starejši so otrokom govorili, da imajo ohcet in da je ostanke ohcetnih dobrot mogoče najti v grmovjih in na drugih mestih, kjer so imeli ptiči ohcet. Peljali so jih do teh krajev, tam že prej v grmovje skrili drobne dobrote in otroke nagovarjali, naj jih poiščejo. V Železnikih so se šli muštranje – fantje so se igrali vojake. Nadeli so si papirnate kape, izdelali leseno orožje in se igrali v bližnjih gozdovih in hribih, hodili po trgu ter se ustavljali pred hišami premožnih tržanov, kjer so se »muštrali« – preizkušali v vojaških veščinah. V Prekmurju so poznali gregoracije – obhode kolednikov, ki so prepevali pred hišami in prosili darov.

Sv. Gregorja so spoštovali tudi kmetje, ki so začeli pomladanska opravila na polju. S tem so povezani številni pregovori in reki. V Zagradcu na Dolenjskem so pravili: »Če o svetem Gregorju začne kmet junce učiti, potem lahko na vsakem koncu njive pipo tobaka pokadi, pa bo še zmerom lahko skmetoval.« To je pomenilo, da je treba junce – mlada teleta – kmalu spomladi navajati na delo, da je potem to ob pravem času opravljeno.

Poznan je bil tudi pregovor: »Sveti Gregor južino prinese.« Na gregorjevo se je po ljudskem verovanju dan začel daljšati, zato so delavcem na Krasu začeli nositi popoldansko malico, saj bi bili sicer do večerje preveč lačni.

V Budini pri Ptuju so pravili, da je »merc (marec) pes, april je ves (tak), majnika pa pol (še takega)«. Zato so večkrat rekli »Sveti Gregor je materi kožuh kupil.« Ta pregovor so uporabljali Kraševci, ko so želeli povedati, da ej stara mati že prilezla iz hiše na toplo sonce in se grela pred hišo in radostno odložila kožuh, a ob sv. Gregorju večkrat spet zazebe, da mora stari mati nazaj na zapeček. Drugod naj bi šel ta dan lisjak pred duri, in če je bilo vreme slabo, naj ne bi šel več nazaj, če je bilo lepo, pa je šel za štirinajst dni v svoj dom. Veljalo je, da po gregorjevem od vsakega vetra sneg kopni.

»Kmet dolgo njivo orje, klobuk po strani nosi, pa staro ženo kruha prosi«, se je govorilo, ker je hrane, pridelane v prejšnjem letu pričelo zmanjkovati.

V Podborštu pri Dobu so pravili: »O svetm Gregorji začni s kravam pa z babam, ba boš lahko shajau.«

Šege spuščanja luči po vodi je v krogu leta znana marsikje po svetu, posebej živa je bila v nam bližnji Železni Kapli na Koroškem, v več krajih na Bavarskem, v Švici, na vzhodu Francije, na Češkem, v Makedoniji in drugje. Korenine spuščanja luči po vodi so v različnih evropskih krajih skupne. Različni so le termini in razlogi. V zadnjih letih med ljudmi na Slovenskem pomen gregorjevega, raste. Izdelovanje in spuščanje gregorčkov postaja vse bolj priljubljeno med otroki, ki jih s šego seznanjajo v vrtcih in šolah po celi Sloveniji.

Več o tem lepem praznovanju je lepo opisano v knjigi Gregorjevo: ko gre luč v vodo in se prične pomlad, ki jo je napisal Bojan Knific, priznan slovenski etnolog in višji kustos v Tržiškem muzeju, s katerim Knjižnica Domžale redno sodeluje, za kar smo jim hvaležni.

Knjigo si lahko izposodite v naši knjižnici, prav tako številne druge knjige s področja etnologije, šeg in navad ter praznovanj na Slovenskem.

Če bi z nami delili spomine na spuščanje gregorjevih lučk ali druge šege in navade, na domžalskem ali v bližnji okolici, vas vabimo, da nam pišete in pošljete fotografije na e – naslov domoznansto@dom.sik.si. Brez spomina bi bili ljudje zelo siromašna bitja, zato vabljeni k njegovemu ohranjanju.

Luč je simbol upanja in preroda. Obojega so naša srca, po dolgi zimi in nenavadnem obdobju še kako lačna. Ljudje, prižgimo luč.

Kristina Galun, Knjižnica Domžale