Diakonsko posvečenje bogoslovca Matjaža Vente

Nedelja, 7. januarja 2024 je bila nedelja Jezusovega krsta. Popoldan ob 15. uri smo bili vsi farani lepo vabljeni v sosednjo župnijo Dob, kjer je bogoslovec Matjaž Venta, ki je bil letos na praksi v Župniji Domžale, prejel diakonsko posvečenje.

Ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore je namreč v župnijski cerkvi svetega Martina v Dobu, v nedeljo, 7. Januarja 2024 podelil zakrament diakonskega posvečenja bogoslovcu Matjažu Venti iz Župnije Dob ter službo lektorja bralca Berila bogoslovcu Roku Gorniku iz Župnije Ribnica.

Že po drugi uri so se začeli zbirati farani na novi ploščadi pred cerkvijo svetega Martina v Dobu, kjer so pritrkovalci iz cerkvenih zvonov izvabljali melodije ter s tem dali vsem vedeti, da se bo v domači cerkvi dogajalo nekaj velikega. Sicer pa je domači župnik Jure Ferlež že ves teden oznanjal veseli dogodek, imeli pa so tudi tri dni tridnevnice, priprave na diakonsko posvečenje. V dolgi procesiji so prvi hodili nosilci sveč, križa in kadila, sledile so narodne noše, zatem ministranti, semeniško vodstvo, duhovniki in diakoni z ljubljanskim nadškofom msgr. Stanislavom Zoretom. Za odlične pesmi je poskrbel domači cerkveni pevski zbor Župnije Dob. Cerkev je bila polna faranov, v ospredju pa, kot se spodobi, so sedele družine obeh bogoslovcev ter njihovi sorodniki in prijatelji. Po evangeliju je ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore podelil zakrament diakonskega posvečenja bogoslovcu Matjažu Venti ter službo lektorja bralca Berila bogoslovcu Roku Gorniku. Ob koncu svete maše so se zahvalili Ljubljanskemu nadškofu msgr. Stanislavu Zoretu za vodenje maše in posvečenje obeh bogoslovcev, nekdanjemu rektorju in sedanjemu generalnemu vikarju Novomeške škofije Petru Kokotcu, ter obema posvečenima Matjažu Venti in Roku Gorniku. Domači župnik Jure Ferlež pa se je zahvalil vsem, ki so kakor koli pripomogli, da je slavje posvečenja odlično minilo.

Po sveti maši pa je sledilo druženje na ploščadi pred cerkvijo.

Sveti red diakona

Dan po prazniku Jezusovega rojstva goduje sv. Štefan, ki je bil med prvimi izbranimi diakoni. O izboru in razlogih zanj beremo v Apostolskih delih (6,2-3), ki nam poročajo o sedmih diakonih, ki so jih apostoli postavili v diakonsko službo: »Predstavili so jih apostolom in ti so med molitvijo položili nanje roke.«(Apd 6,6) Kazali so se povsem praktični razlogi, saj je število vernikov naraščalo in pri tem apostoli niso uspeli poskrbeti za vse, natančneje so se pojavljale težave pri oskrbovanju grških vdov.

Diakon pomeni grško služabnik, torej je diakonska služba, služba služenja. Diakon je razpoložljiv za služenje Bogu in Cerkvi, tako pomaga duhovnikom in škofom pri zakramentalni oskrbi ter v služenju pomoči potrebnim. Diakonat je prva stopnja svetega reda, sledita duhovništvo (prezbiterat) in škofovstvo (episkopat). Od drugega vatikanskega koncila lahko prejme diakonat kandidat za duhovništvo ali pa se odloči za stalni diakonat. V tem primeru kandidat ostane diakon, prejme pa ga lahko poročen ali samski moški. Diakon sledi Gospodovemu klicu in navdihom Svetega Duha, da bi se dal na razpolago v konkretnem sodelovanju. Z diakonskimi obljubami se kandidat zaveže določenemu načinu življenja. Pri tem posvečenju obljubi pokorščino predstojniku (škofu). Nadalje obljubi celibat (le kandidati za duhovništvo), torej odločitev za samski stan, ki pomeni tukajšnjo odločitev popolne podaritve služenju in Nebeškemu kraljestvu. Kot tretje kandidat obljubi redno molitev bogoslužnega molitvenika – brevirja. Njegovo delo zajema oznanjevanje Božje besede, lahko deli blagoslove, krščuje ter prisostvuje sklenitvi zakramenta sv. zakona.

Kot kandidat za diakonsko posvečenje predaja svoje življenje v Božje roke, da bi bil uporabno orodje v Gospodovih rokah, da bi lahko vedno bolj postajal njegov glas, njegove roke ter znamenje Cerkve, ki služi. Diakonat je prva stopnja svetega reda. Običajno diakonsko posvečenje prejmejo kandidati za duhovništvo, Cerkev pa je po drugem vatikanskem cerkvenem zboru (1962–1965) kot samostojno službo, ki jo lahko prejmejo samski ali že poročeni možje, ponovno vzpostavila tudi stalni diakonat. Diakonska služba je predvsem služba služenja. Diakoni lahko berejo in oznanjajo Božjo besedo, prisostvujejo pri sklenitvi zakramenta sv. zakona, delijo blagoslove ter vodijo krščanski pogreb.

Bralec Božje besede

Bralca Božje besede uvrščamo med posebne Cerkvene službe. Ta ima namreč pri maši svojo lastno službo, ki jo more sam opravljati, čeprav so navzoči pomočniki višjega reda (diakon, duhovnik, škof), zato mora biti za tako veliko službo zares sposoben in dobro pripravljen. Služba branja ni predstojniška, ampak strežniška služba. Bralci naj bi bili mlajši in odrasli, ki so sposobni dojeti naravo razodete Božje besede. V katoliški Cerkvi poznamo tri vrste bralcev: bralce, ki so prejeli to službo kot pripravniki na duhovništvo; bralce, ki jih v to službo postavi škof ali duhovnik, tudi ti so samo moški in bralce in bralke, ki jih izbere duhovnik, z liturgičnim blagoslovom ali začasno določitvijo.

Bogoslovec Matjaž Venta se je avgusta predstavil faranom Domžal, kamor je prišel na prakso do diakonskega posvečenja.

»Dragi župljani domžalske župnije. Z mesecem septembrom prihajam med vas, da bi v prihajajočem letu ne le opravil šestoletniško prakso, ampak se predvsem dobro pripravil na polnost in pestrost služenja v duhovniškem poslanstvu. Prihajam od blizu, zato mi je vaša župnija že poznana, in se veselim srečanja z znanimi in novimi obrazi. Odraščal sem v župniji Ljubljana Polje, v petčlanski družini ob dveh sestrah, ki imata sedaj že svoji družini. Župnik Anton Markelj nas je pritegnil s svojo dobro voljo in zagnanostjo, tako da sem se počutil v župniji zelo domače. Tako sem bil vključen v mnoge aktivnosti, od poučevanja verouka, vodenja birmanskih skupin do fantovske košarke in dela v društvu mladih Polje. Ko smo se z družino preselili v Dol pri Ljubljani, sem iskal novo sredino, kjer bi lahko krepil vero. To sem našel v Skupnosti Emanuel, ki me je pritegnila s svojo živostjo, pesmijo in kasneje vse bolj s svojo močno povezanostjo z Jezusom v čaščenju Najsvetejšega ter misijonarsko držo. Pred dobrimi desetimi leti sem se na povabilo prijatelja in dobskega župnika Jurije Ferleža preselil v Dob, kjer sem bival v župnišču in pomagal po svojih močeh. Čez štiri leta mi je Gospod namignil, da me želi imeti v svoji ekipi, in tako je dozorela odločitev, da vstopim v bogoslovje. Bogu sem hvaležen za zadnja leta študija in formacije ter se veselim časa, ki ga bom lahko preživel med vami. Spremljajmo drug drugega z molitvijo, da bi lahko vsak na svoj edinstven način pričeval za resničnost Jezusove ljubezni in globino naše vere.«

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar