Čebelarji so se pri sv. Martinu v Dobu poklonili svojemu zavetniku, sv. Ambrožu

Zunaj se sneg nam malo ponuja,
čeprav tista prava zima kar malo zamuja.

Čebelice so v panjih v varnem zavetju,
utrujene od dela v letošnjem letu.

Čebelar je pa tisti, ki zdaj zanje skrbi,
da bodo spomladi oplojeni cvetovi zagotovo prav vsi.

(Anton Dimc)

Na 3. adventno nedeljo je v cerkvi svetega Martina v Dobu ob 10. uri potekala čebelarska sveta maša, saj je 7. decembra godoval sv. Ambrož, zavetnik čebelarjev. Pri maši, ki jo je daroval dobski župnik Jurij Ferlež, so sodelovali čebelarji Čebelarskega društva Krtina Dob ter čebelarji iz še nekaterih okoliških čebelarskih društev,

Pri sveti maši, za to priložnost so čebelarji oltar okrasili s čebeljimi pridelki in izdelki, so zavetnika čebelarjev sv. Ambroža prosili za zdravje čebel in dobro letino v prihodnjem letu, še posebej pa je bila maša posvečena vsem pokojnim čebelarjem.

Kot ste lahko prebrali v pesmi, ki nam jo skupaj s fotografijami posredoval naš bralec Anton Dimc, so čebele v zimskem času na varnem zavetju v panjih. Čebelar pa je tisti, ki zanje skrbi, da bo spomladi ponovno zaživel utrip v čebelnjaku. Zima je primeren čas za pripravo in izdelavo opreme, satnikov in panjev. Izdelkov iz čebeljih pridelkov, ki so čudovito darilo narave oz. čebel, ne bi bilo brez čebelarja. Ena čebela bi morala za kilogram medu sedemkrat obkrožiti svet, zato je prav, da cenimo in spoštujemo vsako kapljico, kot so jo cenili in spoštovali naši predniki in kot jo je cenil in spoštoval sv. Ambrož.

Sveti Ambrož, zavetnik čebelarjev, goduje sedmega decembra. Z njegovim življenjem je povezanih veliko legend, ena izmed bolj znanih govori o tem, kako se je Ambrožu še kot dojenčku, ki je na dvorišču spal v zibelki, na glavo usedel roj čebel. Pestunja, ki ga je varovala, je začela kričati in klicati na pomoč.  Ambožev oče – veljal je za izvrstnega in izkušenega čebelarja – je ukazal naj pustijo otroka na miru in naj čebel nikar ne poskušajo pregnati rekoč, da se bo roj čez čas sam dvignil. Res se je zgodilo tako in otroka ni pičila niti ena sama čebela. Po tem dogodku je oče dal fantu ime Ambrozij. Ambrozija je grški izraz za mano, ki velja za hrano bogov in z uživanjem le-te si deležen večne mladosti in nesmrtnosti. Ambrozij je postal slaven vojskovodja, konzul Ligurije, l. 374 pa je bil proglašen za nadškofa. Bil je tudi pesnik in glasbenik, posebej znana je njegova ambrozijanska himnika. V cerkev je uvedel ljudsko petje. Ambrozij je bil po smrti proglašen za svetnika, čebelarji in voskarji pa so ga vzeli za svojega zaščitnika.

Avtor: Miha Ulčar; Foto: Anton Dimc