Nenad Jovičić – nevidni človek za kamero

»Pomembno je, da se ljudje spomnijo filmov, ki so jih nekoč davno gledali na velikih platnih. Želim si le, da so ob gledanju vsaj pol tako uživali, kot sem užival jaz ob njihovem nastajanju.« (Jovičić, 2004, str. 9)

Nenad Jovičić je bil pionir, ki je oral ledino filmske umetnosti. Filmi so pogosto znani po glavnih igralcih, precej manj po režiserjih. Pogosto pa se pozabi na ostale ustvarjalce, čeprav prav snemalec najbolje začuti in izoblikuje teme.

Nenad je bil eden največjih snemalcev nekdanje Jugoslavije. Njegov izjemni opus obsega več kot dvesto celovečernih filmov, televizijskih serij in dokumentarcev, ki zajemajo bogato zbirko žanrov, vse od vojnih dram do glasbenih in otroških filmov. Verjetno se mnogi izmed vas spomnite filmov, kot so Derviš in smrt, Volk samotar, Vrhovi Zelengore in drugih. Pečat je pustil tudi v tujini. V času olimpijskih iger v Sarajevu je s kamero zabeležil nepozabne prizore iz zakulisja olimpijskega dogajanja in energijo mesta, ki nikoli več ni bilo enako. Kamero je imel vedno pri roki, tudi če je bil med prijatelji ali na zasebnih obiskih.

Del svojega življenja je preživel v Domžalah s svojo življenjsko sopotnico, našo priznano akademsko slikarko Vero Terstenjak. Kadar nista snemala filmov, potovala in raziskovala, sta živela na relaciji Beograd – Domžale. Zelo rad je imel Slovenijo. Že od malega je bil navezan na našo deželo. Gore je vzljubil že kot mlad skavt, ko je spremljal kralja Petra Karađorđevića na Triglav. Prvi film, Jezero, je posnel v okolici Bohinja, leta 1950. Film Volk samotar, ki govori o prijateljstvu med dečkom in psom, je snemal na zasneženi Veliki planini, Pokljuki in v Kranjski Gori. V tem filmu je igral znameniti in nepozabni Slavko Štimac, čigar talent je odkril prav Nenad. Originalen film brez slovenskih podnapisov, a z našo pokrajino si lahko ogledate v spodnjem videu:

V filmih, pod katerimi se je podpisal kot direktor fotografije, so igrali velikani jugoslovanskega filma, kot so bili Bata Živojinović, Pavle Vuisić, Boris Dvornik, Boris Cavazza, pa tudi tuji igralci: James Madsen, Maximillian Schell in George Hamilton. Sodeloval je z velikim ameriškim režiserjem in scenaristom Samom Peckinpahom; ta mu je med snemanjem filma Železni križec podaril usnjen pas, ki ga zdaj hrani Knjižnica Domžale.

Nenad Jovičić se je rodil v multikulturnem Sarajevu, 19. februarja, leta 1922. Njegova rojstna hiša stoji na bregu Miljacke. Njegova mati je bila Zorka Šola, slavna lepotica iz znane mostarske družine. Eden najbolj znanih pesnikov novejše srbske lirike, Aleksa Šantić, ji je namenil nekaj ljubezenskih pesmi, najbolj znana in najlepša je Emina. Zorka se je poročila z Milanom Jovičićem, a si je še dolga leta dopisovala z znanim pesnikom.

Nenad je bil tretji od štirih otrok. Njegov oče je družini omogočil razkošno in udobno življenje. Imel je številna poznanstva različnih poklicev, narodnosti in religij. Nenad je svojo umetniško nadarjenost podedoval po materi, ki je bila pred poroko nadarjena mostarska igralka, kasneje pa je svojo strast do umetnosti preusmerila v obiskovanje gledališč in kino predstav. To je bilo usodno za Nenada. Stric mu je pri devetih letih podaril projektor in navdušenje ga ni več zapustilo. Kasneje se je družina preselila v Beograd, tam pa se je Nenad odločil, da postane igralec. Po vojni je dobil štipendijo za študij igre v Moskvi, a je vmes posegla država, ki je menila, da potrebuje inženirje in ne igralce. Sprejet je bil na znamenito praško akademijo za gledališče in film. Od tedaj je živel s filmom in za film. Vero Terstenjak je spoznal na snemanju koprodukcijskega filma Togetherness in postala sta nerazdružljiva partnerja z izjemno pestrim skupnim življenjem.

Ob razpadu in vojni v naši bivši skupni državi se je ustalil v Domžalah, sicer pa je bil Nenad Jovičić državljan sveta. Že zaradi svojega očeta, ki je razumel, da nas različnost lahko tudi združuje, je tudi sam že od mladih nog segal daleč preko ozkih lokalnih in nacionalnih meja. Razpad države in odnos nekaterih prijateljev ter norost politike so ga boleli do konca njegovih dni. Umrl je v Domžalah, leta 2006.

Knjiga o njegovem življenju in delu z naslovom Film je življenje, življenje je film, poleg zgoraj navedenih podatkov, vsebuje še mnogo zanimivosti iz njegovega pestrega življenja, predvsem pa čudovite, nepozabne fotografije s prizorišč snemanja filmov. Za svoje delo je prejel številna priznanja in nagrade, ki jih hrani Knjižnica Domžale in si jih lahko ogledate v katalogu na povezavi spodaj.

Spremno besedo v knjigi je napisala gospa Cveta Zalokar Oražem, ki ga opisuje kot pozornega in galantnega gospoda, ki je znal človeka videti globoko v dušo.

Na spletni strani Knjižnice Domžale si lahko ogledate pestro domoznansko zbirko, s številnimi zanimivimi zgodbami, fotografijami in monografskimi publikacijami. Zbirko Nenada Jovičića z izjemnimi fotografijami in Katalogom osebnih predmetov, predvsem plaket in priznanj, ki jih hrani knjižnica, pa si oglejte na tej povezavi.

Na dolgi rok svet brez umetnosti ne more živeti. Lahko le životari.

»Namen umetnosti je, da izpere vsakodnevni prah iz naših duš.« (Pablo Picasso)

Vse dobro, dokler se ne snidemo spet!

Kristina Galun, Knjižnica Domžale; Foto: arhiv Knjižnice Domžale