Nejc Lisjak – gledališki ustvarjalec, poustvarjalec in norec na muzikale

Na oder Kulturnega doma Radomlje prihaja nov muzikal Druščina, ki bo očaral vse ljubitelje muzikala in komedij. V režijske čevlje je tudi tokrat stopil nam že dobro poznani Nejc Lisjak, ki nam vsako leto odpre vrata v svoj svet glasbe, ustvarjanja in čarobnosti muzikala. Ne navdušuje nas samo kot režiser, temveč tudi kot pevec in igralec. In njegova prava ljubezen so muzikali. Več o tem, kako ga je življenje pripeljalo do gledališča in kje ga bomo videli v prihodnje, si lahko preberete v nadaljevanju.

Nejc, predlagam, da se nam najprej na kratko predstaviš.

Uf, to je pa kar zanimiva naloga. (smeh) Najkrajše se lahko opišem z besednima zvezama gledališki ustvarjalec in poustvarjalec, ljubitelj kulture, še posebej glasbe in gledališča. Igralec in režiser, žal brez diplome, a toliko večji navdušenec nad vsem, kar zajema to delo. Norec na muzikale, zagovornik ideje, da je treba ljudem predstaviti nove in sveže, čeprav nepoznane naslove, oboževalec dobre in nepredvidene rime, predvsem pa perfekcionist, ki nikoli ni zares zadovoljen s tem, kar naredi in zaradi tega marsikatere noči ne prespi.

Vemo, da se že od malih nog ukvarjaš z režiranjem, petjem in igranjem. Kako se je začela tvoja gledališka pot?

Moja gledališka pot se je začela pri osmih letih v KUD Franc Kotar Trzin. Pred tem sem kar velikokrat spontano nastopil kot mlad nadobuden fantek s krajšimi pevskimi točkami na lokalnih prireditvah. Kjer sem se pojavil, sem prosil za mikrofon, in pel. Na gledališkem odru sem prvič stal leta 2004 v predstavi Pika Nogavička ob obisku Miklavža, ki jo je režirala Urška Mandeljc (zdaj Slapar), s katero še danes uspešno sodelujeva. Igral sem angelčka. Stali smo na visokih praktikablih, pokritih z belim pregrinjalom in ker nisem ravno ljubitelj višine, je bila to zame kar zanimiva izkušnja. V tem društvu sem vztrajal dobrih 7 let in nanizal kar lepo število igralskih in režijskih premier. Prva predstava, ki sem jo režiral, ko sem bil star enajst, je bila Trnuljčica, ki smo jo odigrali kar v avli osnovne šole. Vedno me je zanimalo ne le tisto, kar se je dogajalo na odru, temveč tudi vse, kar se dogaja v ozadju. Rad se soočim z izzivom in tako sem se lotil svoje prve režije. Ko sem ugotovil, da mi leži, je bilo težko odnehati.

Kdaj si se zaljubil v muzikale?

Ljubezen se je rodila leta 2007, ko sem dobil vlogo čarovnika v otroškem muzikalu Čarovnik iz Oza v isti skupini, kjer sem doživel svoj debut. Takrat sem bil fasciniran nad tem žanrom, ki je združeval vse tri stvari, ki sem jih najraje počel: igro, petje in ples. No, in ko sem kasneje začel brskati po spletu, odkrival muzikal za muzikalom, nabiral vse več informacij o tem žanru, sem ugotovil, da je to res nekaj zame. Že ko sem gledal posnetke znamenitih muzikalov z Broadwaya ali iz Londona, sem bil povsem očaran. Takšna sinhronost, takšna dodelanost! Zaradi moje ljubezni do Disney risank sem najprej oboževal muzikal Lepotica in zver, prek njega odkril muzikal Wicked, ki je prvi muzikal, ki sem ga videl v tujini, in nato muzikale Stephena Sondheima, ki so hitro postali moji najljubši. Ljubezen pa kar ne usahne in vsako leto se vsaj enkrat odpravim v London, da preverim, kaj je novega.

Po več uspešno izvedenih muzikalih zdaj pripravljaš nekaj novega in drugačnega. V čem se ta muzikal razlikuje od ostalih in čemu ta izbira?

Ta muzikal je predvsem bolj pristen, kot so bili vsi dosedanji. Govori o povsem vsakdanjih rečeh, ampak na izredno komičen način. Mogoče sem pristranski, saj gre za moj najljubši muzikal, ki sem ga že nekaj časa hotel postaviti na oder v taki obliki, ampak res gre za izvrstno delo brez primere. Vsi, ki sodelujemo v projektu, se zavedamo, da delamo nekaj posebnega in edinstvenega, saj je to drugačne vrste »šov«, kot tisti, ki smo jih navajeni od drugih muzikalov. Drugačno, a privlačno. Avtor glasbe in besedil Stephen Sondheim resnično poskrbi, da se v predstavi lahko najdemo, se sami sebi nasmejimo, vseeno pa nam pusti nekaj za popotnico. Glasbeno in igralsko gre za zelo zahtevno delo, kar pomeni, da je tudi iz tega vidika prava poslastica.

V muzikalih, ki jih režiraš, sam tudi igraš in poješ. Kako ti uspe vse usklajevati in kaj ti pri tem predstavlja največji izziv?

Do zdaj je šlo vedno vse gladko, »Druščina« pa je bila zame prav poseben izziv. Prvič nastopam v glavni vlogi, ki je na odru praktično ves čas, kar je bilo za opravljanje obeh funkcij hkrati kar poseben podvig. Običajno v svojih predstavah najprej usmerim svoje soigralce, nato pa se jim tudi sam pridružim na odru – tudi tokrat je bilo tako, a dejstvo, da nekdo manjka na odru, se je tukaj veliko bolj poznalo. Pa vendar lahko z gotovostjo rečem, da smo zadevo izpeljali gladko. V svojem scenariju imam vedno narisane skice premikov za posamezen prizor – nekakšno režijsko knjigo, ki je tako meni kot ostalim sodelujočim v veliko pomoč, da dobijo celostno vizijo prizora, in to nam je tokrat prišlo še kako prav. Ubral sem nekaj novih pristopov, predvsem pa sem okoli sebe zbral kreativno ekipo, ki ji zaupam in vem, da mi bo dala dobro povratno informacijo, če ga kje hudo polomim.

Kaj imaš pri svojem delu najraje?

Pri svojem delu imam najraje spletanje vezi in ustvarjanje z vedno novimi ljudmi, kako skupaj raziskujemo tekst in iščemo vzporednice z vsakdanjim življenjem, kako kar kipi in se kreše, ko začnemo vsi razmišljati v enako smer, predvsem pa končni produkt, ko se delci celoti sestavijo in predstava zadiha, zaživi in se vsakič sproti nadgrajuje. Predvsem so mi všeč predstave, ko veš, da si presegel samega sebe in publiki pustil še tisti dodatni pečat poleg 100%, ki jih vedno dajemo na odru.

Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?

V prihajajočem letu želim uresničiti svojo dolgoletno željo in se končno odpraviti v London, da se tam stvari lotim od začetka in od samih temeljev zgradim svoje znanje. Upam, da mi uspe narediti avdicijo za eno izmed njihovih akademij za gledališče in tam doštudirati. Anglija je gledališko zelo močna dežela, tudi kar se tiče muzikalov, in komaj čakam, da bi lahko vsrkal informacije, ki mi jih lahko dajo. Njihov trg je zelo drugačen od našega in z le-tem ter z njihovim načinom dela, ki je fascinanten, se želim dodobra seznaniti. No, zatem pa bi z velikim veseljem ostal tam in tam ustvarjal, če bo le možno.

Avtor: Karin Lisjak; Foto: arhiv KD Mlin Radomlje