Ne bom več luzerka

Kdo je luzerka? Odgovor je generaciji mladih med 20. in 35. letom popolnoma jasen, saj so ga doživeli sami oziroma ga doživljajo pri opazovanju prijateljev. V filmu Ne bom več luzerka, je luzerka 29 – letna Špela, diplomantka umetnostne zgodovine, ki nima redne službe, stanovanja, niti več fanta in družbe, ker so vsi šli v tujino. Špela trmasto vztraja, da bo v Ljubljani ostala, pa čeprav se večina njenega družabnega življenja odvija na Skypeu. Ko se brez denarja, dela in družbe znajde na kavču svojih razočaranih staršev, ugotovi, da bo odrasti težje, kot je pričakovala. Film, katerega scenarij je napisala in režirala Urša Menart, je na 21. festivalu slovenskega filma v Portorožu prejel tri Vesne, tudi tisto za najboljši film. Ne bom več luzerka, bodo v Kulturnem domu Franca Bernika premierno predvajali v petek, 22. marca 2019, po filmu pa sledi še pogovor s snemalno ekipo.

Pred ogledom filma pa sem naredila intervju z Uršo, da bi njeno delo res poizkusili razumeti v čim širšem kontekstu. Gre namreč za opisovanje realnosti slovenske mladine s strani mlade režiserke. Aktualna tema v slovenskem pa tudi domžalskem prostoru. Po eni strani za mlade, morda pa še malce bolj za starejše – da nas bi razumeli. Občutek torej dobimo, da Urša ni luzerka, ker je ona uspela brez odhoda v tujino. Vendar pa se tukaj postavi vprašanje – kdaj luzerka ni več luzerka oziroma kdaj postane luzerka? Odgovore smo iskali z Uršo, za kaj več pa priporočamo ogled filma v našem mestnem kinu.

Urša, od kje ideja za film? Je bilo zgolj opazovanje prijateljev, realnosti ali ste vi ta, ki se je odločila, da ne bo luzerka?
Ideja izhaja iz dileme, kot jo ima tudi protagonistka filma – ostati v Ljubljani ali oditi v tujino? In če ostati, zakaj že? To sem se v nekem obdobju spraševala tudi sama, zanimivo pa se mi je zdelo tudi, da so me predvsem ljudje iz generacije mojih staršev spraševali, zakaj še nisem šla v tujino, ker da tukaj ni perspektive. Iz te izkušnje izhaja tudi medgeneracijski konflikt, ki se pojavi v filmu.

Misliš, da je občutek »luzerstve« tudi v tem, da nas starejši ne razumejo? Da morda vidijo telefone, pametne naprave, markirana oblačila, ki jih oni pri naši starosti niso imeli, po drugi strani pa spregledajo, da nam manjkajo najbolj osnovne stvari – redne službe, ki jih ne dobimo, stanovanja, ki so predraga, da bi si jih privoščili, krediti, ki jih zaradi nerednih služb ne dobimo, da bi si privoščili prej omenjena stanovanja, dolge (neredne) delovnike, ki otežujejo ustvarjanje družine in podobno?
Delno zagotovo. Ta občutek velikokrat izhaja iz primerjave z drugimi, pa čeprav takšne primerjave niso vedno na mestu, ker ne upoštevajo drugačnih okoliščin. Tudi nerazumevanje med generacijami velikokrat nastane iz enakih razlogov, ko primerjamo neprimerljivo. Seveda so danes nekatere stvari, ki so bile pred leti samoumevne, skoraj znanstvena fantastika in obratno, zato je meriti uspeh ene generacije po merilih neke druge, ki je odrasla trideset let prej, popoln nesmisel. K občutku “luzerstva” pa še dodatno pripomore precej ozka definicija uspeha v sodobni družbi, ki ceni predvsem individualizem, povzpetništvo, hierarhijo in materialno bogastvo.

Povejte nam, kdo je Urša Menart? Zakaj režija? Zakaj film o slovenski realnosti? Ne bom več luzerka, Izbrisana, Posledice – se samo zdi, da se letos slovenski (nagrajeni) filmi še posebej ukvarjajo z aktualnimi temami v slovenskem prostoru?
To je malo preveč vprašanj v enem. Film me je od nekdaj zanimal, režija pa zato, ker sem rada šefica, haha. Glede slovenske realnosti: mislim, da je film vedno odraz časa in prostora, v katerem je nastal, pa če se to zgodi zavestno ali ne. Mene ta trenutek tukaj in zdaj zanima, zdi se mi, da živimo v prelomnih časih in da se je o njih treba spraševati ter jih poskusiti zabeležiti. Rada pa to storim z določeno mero humorja, ker tudi realnost velikokrat doživljam kot mešanico črne komedije in absurda.

Napisala ste scenarij – kako se odločate, katere lastnosti pripisati določenemu liku?
Resnični ljudje so navadno veliko bolj kompleksni, nepredvidljivi in težko razumljivi kot izmišljeni liki. Vedno poskušam misliti na to in nekako združiti ljudi, ki jih opazujem okrog sebe, v neko novo kombinacijo lastnosti, prepričanj in okoliščin. Špela je trmasta, upira se, ne želi biti žrtev. Vendar, mar ni prav njena trma tudi eden izmed njenih glavnih problemov? Morda, ampak po svoje jo trma tudi reši. Meni so všeč trmasti ljudje, čeprav jim (nam) ni vedno lahko 🙂

Zakaj pravzaprav luzerka? Je to Špelin občutek, ker je spet doma, ker ni tam v življenju kot drugje? Nekako se ne moremo izogniti občutku, da Špela ne ve točno, kje bi bila. Je torej problem mladih »luzerjev« v tem, da so prevzeli ideje staršev, kje naj bi bili pri 30 letih, pa še niso tam – ali je problem dejansko v tem, da so prevzeli neko idejo, pa sploh ne vedo, če to želijo?
Luzerka je seveda stvar samopodobe, problemi naše generacije pa so bolj kompleksni. Ne želimo vsi istih stvari, dejstvo pa je, da so nam nekatere stvari, ki so bile za generacijo naših staršev samoumevne, zelo težko dostopne. In da naši starši to težko razumejo.

Komu je vaš film namenjen?
Film je v prvi vrsti namenjen mladim, ki se najdejo v zgodbi glavne junakinje, ker morda tako kot ona iščejo prostor in smisel zase. Namenjen pa je tudi vsem tistim, ki jih zanima, kako mladi danes doživljamo to, kar se dogaja okrog nas.

In kaj želite doseči s filmom? Gre zgolj za prikaz stanja, ali želite motivirati mlade, da naj ne bodo pasivni, ali je sporočilo staršem, da naj morda drugače vzgajajo bodoče generacije? Menite, da starejši sploh lahko razumejo generacijo mlajših, glede na to, da so njihove izkušnje popolnoma drugačne – bo ta prepreka med nami vedno obstajala?
Mladih ne bi obtoževala, da so pasivni, ker mislim, da to ni res. Medgeneracijski konflikti pa so vedno obstajali in po svoje upam, da bodo še naprej, ker brez njih ni napredka. Vsaka generacija je drugačna od prejšnje in vsaka na nek način nerazumljena. Le da se zdaj te spremembe verjetno dogajajo hitreje kot včasih. S filmom pa sem želela predvsem portretirati situacijo tukaj in zdaj ter ljudi, ki so se znašli v njej. Če to koga motivira, toliko boljše.

Ste uspešna mlada režiserka. Vaš film je v Portorožu na 21. Festivalu slovenskega film dobil Vesno za najboljši celovečerni film, najboljši scenarij, najboljšo stransko žensko vlogo in še posebno omembo žirije slovenskih filmskih kritikov in kritičark. Lahko bi rekla, da vi niste luzerka. Kaj mislite, da loči tiste mlade, ki uspejo, čeprav gre za družboslovno ali umetnostno področje, in tiste, ki ne?
Predvsem mislim, da si mora uspeh vsak definirati zase. Definicija uspeha, ki nam jo vsiljuje sodobna družba, ki je pogojena predvsem z denarjem ter osnovana na primerjavi z drugimi, se mi, iskreno povedano, gabi. Zame so uspešni tisti, ki razmišljajo s svojo glavo in ki delajo svet okrog sebe boljši.

Zakaj ste se sama odločila, da ne greste v tujino, temveč delate tukaj? Kako naj se tisti mladi, ki ostajajo v Sloveniji opredelijo do prijateljev, ki odhajajo? Po eni strani jim je država »vse« dala in sedaj »egoistično« odhajajo, po drugi strani pa so žrtve sistema, ker jim je vse dala, ne pa možnosti za preživetje kot so jim bile obljubljene pri starših, doma, v šoli, družbi.
Tu sem ostala, ker sem želela posneti ta film, malo pa tudi zaradi razlogov, kot jih našteje glavna junakinja filma. Nikakor ne obsojam tistih, ki so, za razliko od mene, odšli, ker jih popolnoma razumem. Še vedno se včasih sprašujem, če sem se odločila prav. Mislim, da se moramo opredeliti predvsem do politike, ki je množično odseljevanje mladih očitno ne skrbi, ne pa do posameznikov, ki si na ta način želijo izboljšati življenje.

In še za konec – v petek imamo v Domžalah v našem Mestnem kinu v KD Franca Bernika premiero vašega filma, na koncu sledi še pogovor s snemalno ekipo. Zakaj bi si ogledali vaš film? V intervjuju v Mladini ste dejali, da je gledalce težje prepričati, naj gredo nekaj gledati v kino. Kako nas bi torej prepričali?
Kino je še vedno daleč najboljši način za ogled filmov, ker nam omogoča, da se med ogledom ne pustimo motiti. Zakaj ta film? Oglejte si napovednik.

Avtor: Ajda Vodlan; Foto: Aljaž Jovanović, Željko Stevanić