Na Homcu ohranjajo spomin na padle v 1. svetovni vojni

V letošnjem letu obhajamo 101. obletnico izbruha prve svetovne vojne. Velika vojna, kot jo tudi imenujejo nekateri, je popolnoma spremenila način razmišljanja in življenja, razmerja sil na stari celini, družbene vrednote… skratka ves svet, ki je bil do tedaj samoumeven.

Takratni župnik na Homcu, Anton Mrkun je v knjigi Homec zapisal, da je bilo iz homške župnije za časa vojne vpoklicanih 141 mož in fantov, od tega 52 iz vasi Šmarca, ki je bila takrat še pod homško župnijo. 19 izmed njih ni nikoli več videlo svojega domačega kraja. Prav tako so v knjigi ohranjena številna pričevanja homških mož in fantov ter podrobno opisano življenje na Homcu med vojno.

Po vojni so na steno homške cerkve vzidali spominsko ploščo z imeni in priimki vseh padlih iz homške župnije. Z leti je ta spominska plošča obledela in čakala na obnovo. Na pobudo Vinka Remsa iz Nožic sta Kulturno društvo Jože Gostič Homec in Župnija Homec poskrbela, da se je le-ta obnovila, obenem pa so izdali tudi spominsko razglednico Homca iz časa prve svetovne vojne.

V nedeljo, 20. septembra 2015, je pred homško cerkvijo potekal blagoslov obnovljene spominske plošče padlim v 1. svetovni vojni. Blagoslov je po maši opravil domači župnik Lojze Hostnik, spominski govor pa je imel predsednik Kulturnega društva Jože Gostič Borut Jenko, ki je med drugim dejal, da se je spomin na dogodke izpred 100 let kljub vsemu ohranil v pričevanjih in zapisih številnih posameznikov, zgodbe naših prednikov ostajajo v izročilu mnogih družin, skupaj s sicer redkimi, a toliko bolj dragocenimi ohranjenimi predmeti in fotografijami: »Tudi v naši župniji je takratni župnik Anton Mrkun, v knjigi Homec ohranil številna pričevanja homških mož in fantov ter podrobno opisal življenje na Homcu med vojno, za kar smo mu lahko neizmerno hvaležni.«

Tako Mrkun piše v svojem uvodu k objavljenim pismom vojakom: »V župno kroniko je prepisanih par sto pisem, ki so jih pisali homški vojaki… Ta pisma so zelo zanimiva in bodo zanimivejša in poučnejša, kolikor bodo starejša… Popisujejo dogodke in vtise tako, kakršni so v resnici bili. Nekatera pisma so ganljiva, da se človek komaj zdrži solz, ko jih čita… Iz vseh se razodeva živa vera v Boga in zaupanje v Marijo in božjo previdnost…«

Prva svetovna vojna je močno zaznamovala tudi Homec. O prvi dneh vojne Mrkun piše takole: »Vojna je nekaj groznega. Ni čuda, da so se ljudje ob splošni mobilizaciji, dne 26.7.1914 zelo prestrašili. Ko so možje in fantje odhajali, so bili na videz veseli in korajžni, pri srcu pa jim je bilo hudo… V vseh hišah, od katerih so gospodarji ali sinovi odšli na vojno, je vladala žalost in skrb..«

V nadaljevanju je Jenko povedal, da je bila prva svetovna vojna spopad, v katerem je umrl svet, ki je živel pred njo. Močno je zarezala v vsakdanjik in usode ljudi. Vojni spopad je rodil razočaranje, morijo, na sto tisoče mrtvih v strelskih jarkih, a je z druge strani vplival tudi na druge družbene procese, vzpodbudil je kolektiven čut za dobrodelnost in občutek solidarnosti: »Tako je tudi vsestranski Mrkun po koncu gradnje Društvenega doma, leta 1917 takoj ustanovil vojno sirotišče, ki je nudilo zavetje 40-im vojnim sirotam. Obenem je neprenehoma spodbujal farane k medsebojni pomoči, kot tudi darovanju v dobrodelne namene.«

Mrkun pravi v knjigi: »Sicer se je ljudem pomagalo, kjer in kolikor se je moglo… Vse to se je delalo za domače in druge. Ljudje iz celega okraja so prihajali v pisarno Kmetske zveze za pomoč. Vsakemu se je ustreglo. Vse ogromno delo se je vršilo brezplačno… Težave so bile ves čas vojne. Vedno so novi odhajali na vojno. Bilo je manj ljudi za delo, razne vojne dajatve pa vedno hujše. Vztrajali so vsi, dobro vedoč, da mora biti enkrat konec tega gorja. Naposled je prišel zlom in dan rešitve.«

Na koncu govora je Jenko dejal, da se s to skromno slovesnostjo, skušajo pokloniti vsem padlim vojakom in umrlim civilistom, našim prednikom, ki so pred stoletjem darovali življenja za svoje takratne ideale: »In ob tej priložnosti obljubljamo, da bomo z vso hvaležnostjo in spoštovanjem ohranjali njihov spomin in si prizadevali, da se pretresljiva preteklost ne bi nikoli več ponovila. Naj njih spomin ostane večen!«