Na cvetno nedeljo so se začele velikonočne slovesnosti
Danes je začetek velikega tedna, najpomembnejšega tedna v letu. Vse, kar je Jezus rekel in storil, ko je bil na svetu, se je strnilo v ta teden, trenutek križa, vrhunec velikega božjega načrta za človeštvo. Zato ga bomo najbolje preživeli, če bomo Jezusa spremljali skozi njegovo trpljenje in smrt. Naš Kralj srca nas želi v velikem tednu popeljati skozi veliki petek v vstajenje velikonočnega jutra! Naj se odvali kamen iz našega srca, da kot ljubljeni otrok zaživimo v svetlobi Boga! Kristjani danes obeležujejo cvetno nedeljo, s katero začenjajo neposredno pripravo na veliko noč. Danes so po cerkvah med drugim potekali blagoslovi vejic oljk in drugega zelenja, ki ga verniki pogosto povežemo v butare, marsikje pa so pritrkovalci vabili vernike h maši in skupnemu druženju.
Na cvetno nedeljo se kristjani spominjajo Jezusovega prihoda v Jeruzalem, kjer so ga po zapisih iz Svetega pisma ljudje pozdravljali s palmovimi vejami. Katoličani zato po stari krščanski navadi, ki sega tja v 7. stoletje, teden pred veliko nočjo k blagoslovu prinesemo oljčne veje in drugo zelenje, ki ga najpogosteje povežemo v butare. Po krščanski simboliki so palmove veje, s katerimi naj bi ljudje ob prihodu v Jeruzalem pozdravljali Jezusa, znamenje zmagoslavja in kraljevanja. Predstavljajo tudi rodovitnost in življenje, oljka pa simbol miru in sprave.
Blagoslovi zelenja so potekali po vseh slovenskih cerkvah. Tudi domžalski farani so se ob pritrkavanju na zvonove, ki so vabili ter pesmih cerkvenega Mešanega pevskega zbora župnije Domžale, zbrali pred Marijino kapelico na Goričici v Domžalah, kjer je domžalski župnik mag. Klemen Svetelj blagoslovil zelenje in cvetje, povezane v butarice ter oljčne vejice, duhovni pomočnik Andrej Svete pa je prebral Evangelij. Po obredu so se verniki v procesiji odpravili v cerkev Marijinega vnebovzetja, kjer se je nadaljevala sveta maša.
»Poskusimo si sebe predstavljati v Jeruzalemu pred dva tisoč leti. Opazujmo in praznujmo, ko Jezus med slavljenjem vstopa v mesto. Glejmo, kako ga mazilijo v Betaniji in kako obeduje s prijatelji. Opazujmo, kako bodo Sina človekovega, našega Odrešenika, izdali … zgrabili … in privedli pred sodišče. Glejmo, kako ga bodo po krivem obtožili … pretepli … kronali s trnjem … in odvedli na hrib, da ga bodo križali. Bodimo zraven, ko se bo zagrinjalo v templju pretrgalo na pol … ko se bodo skale raztreščile … grobovi odpirali … in bodo mrtvi vstajali. Bodimo priča vsemu temu in pustimo, da nam bo to spreobrnilo srce.« V tem tednu si vzemimo čas in se Jezusu zahvalimo za križ. V globoki hvaležnosti mu izročimo življenje. Vsak dan si vzemimo čas za krepitev vere v to, kar je Jezus storil za nas. Premagal je hudiča, greh in celo sámo smrt. Popolnoma nam je odpustil. Ves teden se odzivajmo spodbudam Svetega Duha in ponavljajmo z Jezusom: »Ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti« (Mt 26,39).
Pri slovesnostih so prebirali svetopisemske odlomke o Jezusovi zadnji večerji, trpljenju in smrti, ki se jih posamično in bolj poglobljeno spominjamo na veliki četrtek, veliki petek in veliko soboto. Članice in člani družinske kateheze župnije Domžale pa so pri deseti sveti maši zaigrali Kristusov pasijon, ki je prikazoval svetopisemsko zgodbo o Bogu, ki se je ponižal, vzel nase podobo hlapca in umrl na križu. In to je Jezus bil. Veselju prihoda v Jeruzalem sledi zadnja večerja, izdaja in Pilat, ki Jezusa izroči množici, ki ga je pred časom tako bučno pozdravljala. Zdaj iz njihovih ust kriči: »Križaj ga!« in tako sledi težka in dolga pot na Kalvarijo, kjer Jezus, prebičan in zapljuvan doživlja zapuščenost od svojega Očeta. »Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo«. Nato izdihne.
In tretji dan pokaže, da je močnejši od smrti. Vstane v zarjo velikonočnega jutra in pokaže pot k naši odrešitvi. V velikonočnih praznikih vstopamo v to skrivnost: Oče da Sina za rešitev sveta. Ne ostanimo le pri zunanjem praznovanju, ampak naj tudi nam Očetova daritev Sina seže do dna srca. Udeležimo se svete maše velikega četrtka, obredov velikega petka, počastimo Jezusa ob njegovem grobu (na veliko soboto) in razveselimo se njegove zmage nad smrtjo, grehom in zlom, na Veliko noč. Če bomo častili Gospodovo smrt in vstajenje in po poti šli za njim, smemo upati, da tudi za nas veliki petek ne bo imel zadnje besede, ampak Velika noč.
Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar
