Moravška Mara: “Živim preprosto, dobro in kvalitetno!”

Mara, Marica oziroma Marija Vilar, širni Sloveniji poznana kot Moravška Mara, od koder izvira, je izjemno bistra in živahna 87-letnica. Kjerkoli se pojavi, se zasliši smeh in seveda ljudske melodije. Kljub medijski izpostavljenosti pred štirimi leti v oddaji Slovenija ima talent, številnim intervjujem in nedavnem gostovanju v narodnozabavni oddaji Slovenski pozdrav, ostaja takšna, kakršna je bila že prej. Preprosta in polna življenjskih modrosti, o katerih pripoveduje z zanosom in žarom v svojih očeh. Večji del svojega življenja stanuje v Domžalah, vendar so njeni spomini na življenje v Moravški dolini še kako živi.

Kaj vam pomeni petje?

Petje je moja strast, moje veselje. Na cerkvenem koru sem prepevala 50 let, 40 let je odkar imam svoj zbor, ki se sedaj imenuje Ljudske pevke Kulturnega društva Domžale in ga vodim. Menim, da s petjem ostaja moja ljubezen do življenja.

Katere pesmi najraje pojete?

Ljudske pesmi, da se ne bodo pozabile. Moja najljubša pesem je »Dve let’ in pol«. Zjutraj sem srečna, ko vstanem in prepevam. Zelo mi je všeč tudi triglasno in štiriglasno petje. Znam veliko, veliko pesmi. Večinoma pojem pozabljene ljudske pesmi. Ljudje sploh več ne damo veliko na ljudska izročila. Menim, da so ljudske pesmi naše narodno blago. Pravim ljudem, poj o vodi, o zemlji, o drevesih, o travnikih. Ni pomembno, če ne ujameš povsem intonacije. Samo poj, to je naša dediščina, življenje pa bo veliko bolj radostno. Sama zelo rada pojem.

Kakšen je vaš pogled na današnji tempo življenja, ko so ljudske pesmi dostikrat pozabljene?

Žalosti me, ker starši dovolijo svojim otrokom, da imajo večino prostega časa v rokah pametne naprave, po drugi strani pa opažam, da se bojijo živeti in včasih celo bojijo življenja. Tako otroci kot tudi njihovi starši. Večkrat obiščem otroke in jim rečem, dajmo eno zapeti, vendar jih na žalost dosti ne zna peti, me samo čudno gledajo.

Se je vaše življenje v zadnjih letih zelo spremenilo?

V mojem življenju se ni veliko spremenilo, čeprav so časi sedaj drugačni. Nisem se hotela spreminjati in prilagajati novim časom. Tako živim, kot sem bila navajena: preprosto, dobro in kvalitetno. Čeprav bi lahko rekla, da sem tudi moderna (smeh). Rada gledam televizijo, zelo me zanima živalski svet, zato imam dostikrat na sporedu programa Wild in National Geographic. V zadnjem obdobju so me na primer pritegnili volkovi, ki jih raziskujejo. Kako volčja družina skrbi za otroke, kakšne slutnje imajo in o tem tudi berem.

Poleg petja so tudi knjige vaša strast?

Oh, seveda. Zelo me privlačijo križanke, ker rada raziskujem. Za knjige me je navdušil moj oče. Berem zgodovinske knjige, klasiko pa tudi šaljive humoreske. Knjigo sem prijela v roko že zelo kmalu. Še nemške knjige sem brala med okupacijo in se hitro naučila nemško, ker sem bila zelo vedoželjna. Samo za matematiko pa ne. Če me danes vprašate, rabim malo dlje časa, da izračunam. Lahko rečem, da preberem od vsakega nekaj, kar je zanimivo, saj veste o dušeslovju, vzgoji, stiskah, ljubezni, trpljenju. Radovedna sem glede človekove notranjosti, dostikrat se tudi vprašam o življenjskih vprašanjih, če mi kdo ni všeč, se vprašam, zakaj? Kako so z njim ravnali?

Kako se spominjate mladostnih dni?

Imela sem dobra starša, ki sta nas imela zelo rada, vendar nas doma niso crkljali. Moj oče je bil velik kulturni delavec in organist na gradu Brdo pri Lukovici, kjer je v času Janka Kersnika najprej sedem let delal kot največji hlapec, da je dobil plačilo. Znal je oponašati vse ptiče in zagotovo sem te talente podedovala po njem kot tudi ljubezen do knjig. Ustanovil je tudi Dramsko sekcijo v Moravčah in lahko rečem, da je bil širše razgledan. Obenem je bil tudi knjigovez, sadjar, lovec in prihajal iz velike družine. Tudi mama Francka je bila krasna solistka.

Ste zelo živahni. Od kje črpate energijo?

Zdi se mi, da sem zagotovo nekaj podedovala. Moj oče je bil na Soški fronti in kljub izgubljenem prstu je sestavil litanije, ki so vojakom pomagale, da so lažje prešli skozi hude čase. Bodril jih je. Veliko zgodb nam je pripovedoval, nad čemer smo se navduševali. Oba starša sta nas tudi naučila živeti z naravo.

Še danes radi zahajate v gozd?

Ja, že v otroštvu smo bili zelo povezani z naravo, vse smo znali uporabljat. Nismo živeli skopo, ampak smo veliko dobili ravno iz narave. Naučili smo se opazovati ptice, barve potoka. Znam delati vsa kmečka dela, zase bi rekla, da tudi zelo praktično živim. Imam vrt, kjer je vedno kaj zanimivega. Na njem se najde regrat, koprive, čemaž, materina dušica, melisa, meta, … To so zelišča za dušo in telo, tudi nič ne kupujem, saj vse sestavine za čaj rastejo naokrog. Odpravim se do Limbarske gore, kjer naberem marsikatero zdravo zel. Kar se tiče kulinarike, menim, da ima Slovenija vsega dovolj zame: osnova za v kuhinjo so čebula, česen in peteršilj, šetraj, majaron, poper in malo kumine. Domača hrana je najboljša in tudi zelje je zelo zdravo. Vsako jutro dan začnem z živo hrano, z nekim sadjem. Sem preprosta »dohtarca«, kar sem tudi podedovala, saj je bil ata zeliščar. To je bilo posebno življenje, čeprav bi marsikdo rekel, da nismo imeli nič vsega skupaj. Bilo je bogato.

Kmalu ste odšli od doma, kajne?

Bila sem zelo bistra in vedoželjna, kar sem še danes. Na mojo veliko žalost, me nisi vzeli v šolo Kamnik kot vse moje sošolke. Ker je bilo tukaj v Moravčah veliko partizanov in brigad so zelo zasliševali, kaj je bil moj oče. Pojasnila sem, da ni bil partizan, ampak organist, vendar me v šolo niso vzeli. Ker nas je bilo osem otrok in starša sta se mi zelo zasmilila, sem šla za služkinjo v Kranj.

Kako se spominjate tistih časov?

Za svojo prvo plačo sem očetu kupila jopico iz starih cunj, želela sem mu nekaj nesti. Bili smo brez dohodka, vse v naši vasi in Moravčah je bilo razbito, požgano. Moravče so veliko pretrpele, tudi sami bi skoraj živi zgoreli. Oče je bil čisto presrečen, sama pa tudi, da sem ga lahko razveselila.

Kljub temu pa ste naredili štiri večerne gimnazije?

Najprej sem bila dve leti služkinja pri tovarnarjih, nato pa sem šla v tovarno v Domžale, samo nisem imela sobe. Štiri leta sem delala pri raznih družinah za hrano in za stanovanje. Spala sem v kuhinji ali pa na kakšni podstrešni sobici v mrazu. Sem se pa že preživljala sama in staršem nisem bila v breme. Na nek način je bila to moja bolečina, saj so šle vse moje sošolke v šolo in v gimnazijo, jaz pa nisem smela. Nato sem šla v tovarno in ob delu naredila štiri večerne gimnazije. V tem času, ki je sedaj, se mladina ne zaveda, da smo morali delati za hrano, za stanovanje, izobraževanje ni bilo dostopno vsem, doma je bila revščina, sploh od leta 1946 do 1950 in naša domovina je bila v razsulu. Na sveti večer sem šla peš iz Domžal ob devetih in prišla domov tri četrt na dvanajst, z željo, da bom doma, da bom šla lahko k polnočnici, zjutraj pa ob štirih, pol petih vstala in se peljala s kakšnim tovornjakom nazaj do Domžal. To so bile boleče stvari, vendar sem kljub temu radovedna, gimnazije sem z veseljem obiskovala. Zavedala sem se, da notranje rastem, nisem izgubila svojega bistva, sebe.

V tovarni Toko ste 10 let odplačevali sto romanov svetovnih klasikov?

Tako je. Sto romanov sem kupila v tovarni Toko, vsako leto sem jih odplačala deset. Madame Bovary, Ana Karenina, Bratje Karamazovi, prebrala sem vse svetovne klasike. Marsikdo je bil zaničljiv, češ, kaj ti bodo pa knjige, vendar so mi zelo veliko dale. Zanimal me je način življenja teh junakov v romanih, okolje. Knjiga je bila od nekdaj zame nekaj posebnega. Še vedno rada vzamem s sabo eno šaljivo knjigo, eno pobožno. Vere nisem izgubila na noben način. Verjamem, da sem bila vodena in prejela v življenju vse, kar sem potrebovala. Ne jamram, kako je bilo in česa vse nisem dosegla, saj je bilo vse z nekim točno določenim namenom v življenju. Še danes lahko rečem, da imam polno življenje. Nisem prava igralka, vendar rada povem kaj, ob čemer še sama uživam, igrala sem tudi na Studencu. Sem kmečkega rodu in razumem šale, pa tudi v vsaki družbi se prav dobro znajdem (smeh).

Kaj še radi počnete?

Znam štrikati in šivati, rekla bi, da sem ustvarjalka tako rekoč iz nič. Vesela in hvaležna sem za te talente. V meni je veliko humorja. Včasih sem morda malo preveč šaljiva. Zelo rada pripovedujem šale in razveseljujem ljudi. To je dobro delo, da se ljudje smejijo. Opažam, da ljudje, ki imajo veliko čistoče na zunaj so navznoter precej prazni, pomembno jim je samo to, kaj imaš, kako imaš. Stvarstvo, narava, gledanje zvezd me pomirja. Uživam, ko lahko spremljam cvetenje dreves. Prav tako ljubim vodo in rada plavam.

26. januarja boste dopolnili 88 let?

Moj rojstni dan je en dan pred Mozartom. Po horoskopu sem vodnarka, se vidi, da sem svobodna, rada grem, dostikrat se komu zdi, da sem malo nezanesljiva. Še vedno sem na nek način tako zvedava, kot sem bila. Tudi samota me osrečuje. Veliko časa mi vzame, ker uživam, veliko se mi dogaja in nisem tipična gospodinja, da bi samo čistila in pospravljala po hiši.

Ko se ozrete v prihodnost, o čem razmišljate?

Žal je danes v tej dobi vse na hitro narejeno. Mladi drugače razmišljajo, zdi se mi, da je premalo duhovnega v načinu razmišljanja. Prav tako ne berejo veliko del slovenskih avtorjev. Sem kar žalostna, ko vidim, kako se malo cenimo. Ali bomo ohranili našo prekrasno naravo? Imamo čudovite gozdove in cel svet se čudi, kako čudovito državo imamo, nam se zdi pa vse samoumevno. Zdi se mi, da nismo ponosni na svojo dediščino. Ljudje me sprašujejo, če sem že bila v Grčiji, Španiji in vsepovsod, jaz pa pravim, da nisem, nisem videla niti celotne Moravške doline!

Avtor: Lea Smrkolj, Foto: Lea Smrkolj, Primož Hieng, arhiv RTV Slovenija, Primož Lavre