Mengeš iz preteklosti za sedanjost in prihodnost: Spomini na mengeškega glasbenika Pavla Kosca

Glasba v Mengšu je zelo živa, saj se je Mengeš s to kulturo srečeval že v preteklosti, ob postavitvi tovarne Melodija pa je ta zagon dobil še večje razsežnosti v delu in mišljenju slehernega Mengšana.  Prebivalci Mengša in celotnega območja so se opredelili do glasbe kot izredno pomembnega elementa pri njihovem izražanju in doživljanju kulture. V tem pogledu je neizmerno vlogo odigrala tudi glasbena šola, Mengeška godba in druga kulturna društva.

V župnijski dvorani poleg cerkve sv. Mihaela v Mengšu so v soboto, 10. novembra 2018, pripravili že 6. kulturno etnološko prireditev »Mengeš iz preteklosti za sedanjost in prihodnost«. Tema tokratne prireditve pa je bila »Spomini na mengeškega glasbenika Pavla Kosca«. V viziji občine Mengeš za naslednji petindvajset let so njeni pripravljavci zapisali: »Prebivalci občine Mengeš so se opredelili kot glasbeno mesto, ki je usmerjeno v kulturne prireditve glasbenega in gledališkega značaja«. Pogovora se je udeležil tudi veliki ljubitelj glasbe, župan občine Mengeš Franc Jerič s soprogo, mengeški župnik, vidni glasbeni in kulturni delavci ter občani Mengša.

Pavle Kosec je bil slovenski glasbenik, pianist in harmonikar, ki je v povojnih letih soustvarjal začetke slovenske narodnozabavne glasbe. Je avtor številnih izvirnih skladb. Pomembno je prispeval tudi na pedagoškem področju. Bil je aranžer glasbe, instrumentalist, pedagog, skladatelj, avtor glasbe, deloval pa je kot učitelj na Glasbeni šoli Domžale, učitelj klavirja, klarineta in klavirske harmonike na Glasbeni šoli Mengeš ter tudi njen ravnatelj. Obvladal pa je tudi pravi Instrumentarij: od harmonike, klarineta do  klavirja. Najrajši pa je imel zvrst narodnozabavne glasbe. Kot prvi ravnatelj Glasbene šole v Mengšu je v letih 1953 do 1959 veliko pripomogel k uspešni afirmaciji te ustanove in skrbel za aktivno življenje amaterske glasbene dejavnosti v Mengšu. Vrsto let je uspešno vodil Harmonikarski orkester DKD Svoboda Mengeš, ki je nastopal na številnih proslavah in prireditvah v občini. Kulturna skupnost Domžale mu je septembra 1977 leta podelila Kersnikovo plaketo in nagrado kot pobudniku glasbenega šolstva v Mengšu in za aktivno sodelovanje v amaterskih glasbenih skupinah v Mengšu.

Tako smo na pogovoru, ki ga je vodila Nataša Vrhovnik Jerič, slišali tri pričevalce, ki so sodelovali s Pavlom Koscem kot učenci in kot glasbeniki v njegovih narodnozabavnih ansamblih. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bil pri nas zelo priljubljen ansambel Pavla Kosca. Posebnost ansambla, ki ga je ustanovil Mengšan, profesor glasbe, komponist in harmonikar, Pavel Kosec so bile orglice, med prvimi sestavi pri nas je imel ansambel pevski tercet. Člana skupine glasbenikov sta bila tudi Ciril in Metod Jerman, doma iz Radomelj. Tako so se pogovoru pridružili Mila Živulovič, ki se je učila pri Pavlu v glasbeni šoli, Ciril Jerman, kontrabasist in orgličar pri Pavletu Koscu ter Robi Stopar.

Mila Živulovič je povedala veliko zanimivega o šolanju v glasbeni šoli, kjer je bil njen mentor Pavel Kosec. O njenih začetkih igranja, ko je prvič videla in zaigrala na harmonij, kajti takrat še ni bilo električnih klavirjev, sploh pa ne tako vrhunskih, kot so danes. Tudi note so si učenci morali prepisovati na roke, saj tudi kopirnih strojev takrat še ni bilo. Spomin ji je segel tudi desetletja nazaj, ko sta s Pavlom Koscem prvič dobila električni klavir, ki je že imel nekaj programiranih instrumentov za spremljavo. Kakšno navdušenje je bilo v glasbeni šoli. Sicer pa sta s Pavlom sodelovala zelo dobro. Še veliko zanimivosti smo slišali o njunem skupnem sodelovanju, tudi po končani glasbeni šoli.

Kontrabasist in orgličar Ciril Jerman nam je obudil nekaj glasbenih spominov na zlato dobo slovenske narodnozabavne glasbe, ko je bilo vse, kar je nastalo novega, z velikim navdušenjem sprejeto in poslušano. Igral je pri več Narodnozabavnih ansamblih, tudi z ansambli, v kateri je igral Pavle Kosec, tako, da sta kar nekaj časa igrala skupaj. Zato so spomini še toliko bolj živi in pristni. Ciril Jerman je bil polnih 40 let redni član Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Tudi oče Ciril je bil harmonikar in gotovo je mladega Cirila ob pravem času navdušil za glasbeno pot. Tako je iz malega Cirila nastal veliki Ciril Jerman, saj je bil glasbenik, kontrabasist, nekdanji simfonik RTV, studijski snemalec, igral pa je pri Veselih Koscih, kjer je vodil orgličarski sestav, bil je tudi umetniški vodja ansambla Franca Flereta. Lepo je bilo poslušati spomine, kako sta s Pavletom Koscem začela v orgličarskem sestavu, koliko dela so imeli, da so se naučili skladbo brezhibno zaigrati, saj nekoč ni bilo »playbeka«, igrali so v živo. Tudi anekdota o tem, ko je bil Vilko Ovsenik na Radio Slovenija in se je takrat bolj promovirala  začeta Avsenikova glasba, orgličarsko glasbo, ki so jo Kosci izvajali še pred nastankom Avsenikov, pa je bilo potrebno počasi »utišati«. Nato pa je prišel še Loze Slak s frajtonarico in tako so na radiu  promovirali klavirsko in diatonično glasbo, orgličarji pa so utonili v pozabo, saj so tudi zvočni zapisi nekam izginili, ohranilo se jih je namreč zelo malo. Končno pa so leta 2006 skupaj z orgličarjem Marjanom Urbanijo poskrbeli, da se je tega leta »Pod Mengeško marelo« vsa prireditev posvetila izjemnemu glasbeniku Pavlu Koscu. Od takrat ponovno deluje sekcija Orgličarjev Kulturnega društva Mihaelov sejem, ki nastopa na veliko prireditvah v bližnji in daljni okolici Mengša ter tudi širše.

Nekaj besed je spregovoril tudi Robert Stopar, ki je s Harmonikarskim orkestrom odigral nekaj Koščevih pesmi med pogovori gostov. Kot je dejal Robert, sta s Pavletom odlično sodelovala, beseda pa je nanesla tudi o nakupu kar dveh harmonik v istem dnevu, ko se je Robijeva mama zakreditirala, da so domov peljali klavirsko in diatonično harmoniko. Seveda je Robert za to darilo razred oddelal z odličnim uspehom. Spregovoril je tudi, da si v začetku ni upal povedati učitelju Pavlu Koscu, da igra tudi frajtonarico, saj je bilo v glasbeni šoli bilo igranje na njo prepovedano. Ko pa je vseeno povedal, da igra tudi to harmoniko, je bil Pavle bil navdušen. Seveda je mladega frajtonarja zagledala tudi vodja takratne otroške folklorne skupine Štefka Mlakar, ki ga je počasi »speljala« v svoje folklorne vode. Iz Robertovih ust smo slišali tudi pretresljivo anekdoto, ko sta bila v bolnici na Golniku istočasno dva Pavla Kosca. Eden od njiju je umrl, zato so v Mengšu že visele črne zastave. Kmalu so ugotovili, da je umrl Pavle Kosec iz Homca in ne mengeški Pavle …

Jože Vahtar pa je ob krajšem filmu predstavil vizijo občine Mengeš za naslednjih 25 let. Predstavil je zametke Interaktivnega glasbenega centra, ki naj bi mengeško in slovensko glasbeno narodnozabavno tradicijo še oplemenitil in utrdil na slovenskem ter tudi na evropskem glasbenem zemljevidu. Pred približno štirimi leti so mengeški glasbeniki in kulturniki prišli v stik s Simonom Golobičem, saj so bili seznanjeni z njegovim delom zbiranja arhivov, ki so povezani z začetki, nastajanjem in razvojem narodnozabavne  glasbe. Lokacija je že določen, pripravlja pa se tudi razpis za pridobitev evropskih sredstev.

Večernega pogovora se je s sinom Davidom udeležila tudi hči Pavla Dušica Kosec, ki je povedala nekaj spominov na očeta, kako so skupaj igrali, tudi ter tudi o njegovi zapuščini … Ogledali smo si tudi tri skladbe Pavla Kosca iz leta 1965. Škoda, da so takratne posnetke brisali, saj se je ohranilo zelo malo glasbenih posnetkov izpred nastanka ansambla Avsenik in Slak.

Ob koncu se je Zorka Požar iz Turističnega društva Mengeš zahvalila vsem sodelujočim pričevalcem ter voditeljici pogovora za zanimiv in poučen večer.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar