Matjaž Brojan: So ljudje, ki so temelji našega kraja

Predavanje Matjaža Brojana, novinarja in publicista ter raziskovalca o pomembnih Domžalcih izpred prve in druge svetovne vojne, je napolnilo dvorano Slamnikarskega muzeja v Domžalah. Zanimivo predavanje o ljudeh, zgode in nezgode pomembnih Domžalcev, ki so zaznamovali utrip Domžal, o gradnjah in rasti Domžal, o tovarnah in seveda o Francu Berniku in Matiji Tomcu, ki sta močno zaznamovala dogajanje župnije Domžale, katere 110-letnico praznujemo te dni.

V uvodu predavanja, ki je potekal v sredo, 19. septembra 2018, v Slamnikarskem muzeju Domžale, je Matjaža Brojana predstavila Katarina Rus Krušelj, pedagoginja, kritičarka in kustosinja v Kulturnem domu Franca Bernika Domžale. »So ljudje, ki so temelji našega kraja«, je dal Matjaž Brojan naslov predavanju, ki ga je ob 110-letnici župnije Domžale pripravil v sodelovanju z župnijo Domžale in Kulturnim domom Franca Bernika Domžale.

Na pogovornem večeru z Matjažem Brojanom je bilo možno slišati tri sklope dogajanja v Domžalah; od županov, ki so zaznamovali čas do druge svetovne vojne, o podjetnikih ter o župniji Domžale, ki sta jo zaznamovala Franc Bernik in Matija Tomc. Franc Bernik je bil na mesto kuratnega beneficiata na Goričico v Domžale premeščen leta 1903. Leta 1908 je postal prvi župnik v novi župniji Domžale; razen v času druge svetovne vojne je tam deloval do smrti. Področja njegovega delovanja so bila izjemno raznolika, od rednega duhovniškega dela do glasbenega komponiranja, pisanja dramskih besedil, verskih in zgodovinskih knjig, ustanavljanja in vodenja zadrug ter številnih društev, ukvarjanja z delavstvom, politiko, vodenjem kulturnih in socialnih ustanov, organiziranja shodov in gradnje oz. obnove objektov.

Pri ustanovitvi samostojne župnije Domžale leta 1908 je bil Bernik gonilna sila, leta 1904 je organiziral gradnjo domžalskega pokopališča in leta 1909/10 gradnjo društvenega doma, ki je še danes najlepši secesijski objekt v kraju. Organiziral je delavstvo; 1907 je ustanovil Strokovni odsek slamnikarskega delavstva v Domžalah. Poživil je delovanje Hranilnice in posojilnice v Domžalah, ki je postala najpomembnejši denarni zavod v kraju. 1908 je ustanovil kitarsko zadrugo, ki je skrbela za nabavo potrebščin za izdelavo slamnatih kit in njihovo prodajo v tujino. 1910 je ustanovil strojno zadrugo, ki je med drugim oskrbela električno razsvetljavo v domžalski cerkvi in društvenem domu, kjer je bila prva javna razsvetljava v Domžalah. V samozaložbi je izdal tri knjige o zgodovini Domžal in napisal kroniko župnije Domžale, ki obsega več kot 1.800 strani.

Matjaž Brojan je povedal tudi veliko zgodb o delu županov v Domžalah in o drugih zanimivih ljudeh tistega časa. Najdlje je županoval Matej Janežič, ki je kar petinštirideset let vodil Domžalce. Slišali smo tudi o Francu Cerarju, Matiji Hočevarju, Janezu Vrečarju in Antonu Skoku, ki je leta 1926 v Domžale pripeljal elektriko, bil pa je tudi starosta domžalskih Sokolov. Prvo žogo je v Domžale in sicer iz Francije prinesel Stanko Skok, s tem pa se je v Domžalah začel razvijati nogomet. Vincent Januš je bil prvi poštar v Domžalah, Matija Tomc, odličen skladatelj in župnik, Franc Ahčin kipar …

Izvedeli smo marsikaj tudi o Francu Lazarju, ki je režiral petdeset iger za gledališče, ki je takrat delovalo v današnjem Slamnikarskem muzeju. Tam so igro »Planinka roža« ponovili kar triintridesetkrat. Tudi France Bernik je režiral gledališke igre. Slišali smo tudi zgodbe o domžalskih trgovcih, kot sta Josip Senica in Alojz Škrabar, slamnikarju, ki se je po smrti žene vrnil iz Amerike v Domžale ter s seboj pripeljal obe hčerki. Hči Mici Škrabar je iz Amerike pripeljala svoj beli pianino, na katerem je svoje začetke igranja začel poznejši virtuoz na klavirju Aci Bertoncelj. Josip Senica je bil prvi podpredsednik Nogometnega kluba Disk iz Domžal, igrišče pa je bilo tedaj na mestu, kjer sedaj stojita Zdravstveni dom Domžale in skladišče bližnje kitajske trgovine. Je pa Senica znan tudi po tem, da je v Domžale pripeljal prvi avtomobil.

Beseda je nanesla tudi na tesarja Frana Ravnikarja, ki se je leta učil na Dunaju. Bil je tako dober v arhitekturi, da ga je sam Jože Plečnik, ki je dosti sodeloval pri gradnjah z Ravnikarjem, imenoval z »velespoštovani arhitekt«. Ravnikar je osvojil arhitekturno tehniko, ki so ji rekli Rafel, saj je ta tehnika premagovala daljše razdalje v gradnjah v gradbeništvu. Prav tako je bil Ravnikar tudi starosta domžalskih Sokolov.

Nekaj besed je naneslo tudi na slamnikarstvo v Domžalah ter o Tirolcih, latnikih slamnikarskih Tovarn… Katarina Rus Krušelj, pedagoginja, kritičarka in kustosinja se je ob koncu zahvalila Matjažu Brojanu o tako izčrpnem pripovedovanju o Domžalcih, ki so svoje dni zaznamovali Domžale.

Pogovorni večer z Matjažem Brojanom si lahko ogledate v zgornjem videu.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar