Literarni večer z Miro Smrkolj: “Med ljudmi”

V lepem ambientu Kavarne Detelca, ob zakurjenem kaminu in ljubiteljih kulture, je v petek, 29. novembra 2019, potekal prijeten literarni večer z Miro Smrkolj, avtorico prvenca, knjige Med ljudmi.

Po uvodni zaigrani skladbi, ki jo je izvedel Milan Kokalj, je avtorico predstavila kolegica Marija Dodič, članica Društva Lipa iz Domžal.

Mira Smrkolj je domačinka. Rodila se je 31. 1. 1955 v Ljubljani. Otroštvo je preživela v Podgorici pri Moravčah kot drugi otrok v družini.  V osnovno šolo je hodila prva štiri leta v Peče in nato štiri leta v Moravče. Po osnovni šoli je obiskovala Gimnazijo pedagoške smeri v Ljubljani, nato pa je nadaljevala študij na Pedagoški akademiji, kjer je diplomirala in postala učiteljica razrednega pouka. Med službovanjem  se je vpisala na Filozofsko fakulteto in pridobila naziv univerzitetna diplomirana pedagoginja. Poučevala je na Osnovni šoli Šlandrove brigade v Domžalah, ki se je kasneje preimenovala v Osnovno šolo Domžale, kjer je ostala vse do upokojitve.

Že od nekdaj rada piše. Najprej je začela z rimanimi pesmicami, s pisanjem dnevnika in  dopisovanjem z ljudmi po svetu. Ko si je ustvarila družino, je pisala dnevnike svojih otrok: sina in hčere in nadaljevala s pisanjem družinske kronike. O šolskih stvareh je pisala v lokalni časopis, revije in zbornike. Takoj po upokojitvi pa se je vpisala na univerzo za tretje življenjsko obdobje, kjer piše  prozo in kratke pesmi – haikuje. To so trivrstične pesmi, japonskega izvora in ena njenih, primerna za literarni večer je:

“posejem zgodbe
med bralno željne ljudi
bogata žetev”

Sedmo leto je članica literarnega krožka Društva Lipa Domžale Univerze za tretje življenjsko obdobje in tudi članica UO Lipa Domžale. S svojimi zgodbami in haikuji nastopa v sklopu Društva Lipa Domžale po domovih upokojencev v domžalski in okoliških občinah. Vodi tudi prireditve in piše vezna besedila.  Letos aprila je napisala knjigo z naslovom Med ljudmi. Prva njena predstavitev je bila 17. maja v Knjižnici Domžale, druga na Združenju univerzitetnih izobraženk 14. oktobra v Muzeju slovenske osamosvojitve v Ljubljani in 29. novembra 2019 v Kavarni Detelca v Moravčah.

Sama avtorica je najprej pozdravila vse navzoče, še posebno pa župana Moravč dr. Milana Balažica in predsednika Društva Lipa Univerze za tretje življenjsko obdobje iz Domžal Marjana Ravnikarja. Povedala je, da je dala knjigi takšen naslov zato, ker ima rada ljudi in je rada med ljudmi. Z njimi si izmenjuje zgodbe, ki jih plete življenje. In življenje je ena sama zakladnica zgodb. Ta misel tudi krasi zadnjo stran knjige.

Vse življenje je med ljudmi. Najprej v šolah: osnovni, srednji, višji, visoki med sošolci in sošolkami, srednješolkami, študentkami; v internatu  med cimrami in drugimi gojenkami; v službi med sodelavkami in sodelavci, učenci in njihovimi starši; petnajst let kot vodja študijske skupine med učitelji drugih šol in predstavniki Zavoda za šolstvo; kot predsednica sindikata med sindikalisti na lokalnem in republiškem nivoju, na Delovnem in socialnem sodišču med porotniki …, med članicami različnih društev in ljudmi, ki jih je spoznavala na poti skozi življenje. Nabrala jih je in jih še nabira v pisan šopek njej dragih ljudi.

Na naslovnici knjige in v knjigi so njene fotografije drevesa, ki si ga je izbrala v otroštvu in je nemi spremljevalec njenega življenja. Našel je prostor v njeni knjigi in drevesa, listki so prisotni v knjigi tudi kot okraski v naslovu zgodb in kot vinjete pod zgodbo. Knjiga Med ljudmi je knjiga kratkih zgodb. Preko njih spoznamo značilnosti časa skozi štiri generacije. Nekatere segajo v čas po letu 1940 in so nastale po pripovedovanju starejših. So avtentični opisi nekega časa.  Druge zgodbe so iz časa avtoričine mladosti s pridihom literarne svobode. Nekatere zgodbe so resnične, nekatere izmišljene, nekatere kombinacija obojega. Vse pa so odraz nekega časa, s takratno miselnostjo, z dogajanjem, s predmeti,  zato imajo zgodbe tudi etnološko vrednost. Avtorica meni, da je to knjiga za najstnike in odrasle. Prvi spoznavajo preteklost, drugi se je spominjajo. Časovno najdlje sega zgodba Težki časi, najmlajša pa je zgodba Poljubček. Knjigo je posvetila svojim vnukom: Samu, Nejcu, Avi in Lueni.

Leta 1995 je napisala drobno knjižico (po projektnem delu) z naslovom Prazniki s prijaznimi možmi, ki po ljudskih običajih obiskujejo otroke. Odziva se tudi na razne literarne natečaje, predvsem na razpise JSKD. Iz te knjige so to: Fant v belih rokavicah, Laži, Poroka, Bodo kdaj izvedeli, Odločitev…V knjigi so označene s sliko drevesa.  Zgodba Laži, ki jo je poslala na revijo Ona in Onaplus je prišla med najboljših deset.  Zgodba Nepozabna izkušnja v reviji Horoskop je bila nagrajena, zgodba Bodo kdaj izvedeli se je uvrstila v zbornik seniorjev 2016 itd. O njej so zapisali: Avtorica uporablja žanr kriminalke. Zgodba je stopnjevana na takšen način, da bralca dobesedno prisili k branju in jezik se temu prilagaja. Spogleduje se tudi z mistiko. Par zgodb v knjigi je takšnih. Npr.: Očala, Nepozabna izkušnja. Veliko stvari pozna, veliko jih je doživela in svoja poznana občutja vnese v zgodbo. Običajno ima zgodba enostaven okvir, v zgodbi pa je močno sporočilo – selitev v tujino za boljšim življenjem, sistem šolstva po 2. svetovni vojni… Rada ima vesele zgodbe, humorne, nagajive, takšne, ki te razveselijo in nasmejijo. Napisala bi same takšne, če bi se dalo.

Sledilo je branje odlomkov iz posameznih zgodb, ki sta jih izmenično brali avtorica in njena kolegica iz literarnega krožka. Za popestritev večera je vmes med branjem in pripovedovanjem avtorice, zapel moški sestav Upokojenskega zbora Moravče pod vodstvom Milana Kokalja. Zapeli so: Šumijo gozdovi domači,  Moravška dolina, Domača hiša, Za prijatelje in Ko bo lunca zasijala.

S petjem so nadaljevali tudi po predstavitvi v preddverju, kjer je bilo druženje s pogostitvijo. Za priboljšek je poskrbela Ivanka Kocjančič in Kavarna Detelca, za cvetlični aranžma pa cvetličarna Markuš. Zboru se je pri petju pridružila tudi avtorica knjige, ki zelo rada poje. Z njo so zapeli tudi vsi prisotni, eden od obiskovalcev večera, Silvo Girandon, je zaigral nekaj pesmi tudi na orglice.

Za izpolnitev sanj ni nikoli prepozno. Mira je sanjala že v zgodnjem otroštvu, da bo napisala knjigo. In jo je.

Avtorica Mira Smrkolj je zapisala: “Sanje so kot sonce. Vzhajajo in zahajajo. Se podajo v višave in strmoglavijo v morje. So glasne in tihe. Včasih se pod težkim oblakom potuhnejo. Ždijo in čakajo na svoj trenutek. Dozorevajo.  Sanje so dozorele.”

Avtor: Marjan Ravnikar, predsednik društva Lipa; Foto: Jože Kadunc