Literarni večer z Miomiro Šegina v kavarni Horacij v Mengšu: Skozi rdečo

V novi kavarni Horacij v Mengšu, na Trdinovem trgu 14, ob cesti v smeri cerkve nasproti pošte, bo enkrat mesečno, vse do poletja, potekal literarni večer, kjer vam bo Miomira Šegina brala izbrane kratke zgodbe iz svoje prve knjige Skozi rdečo. Včasih pa tudi kakšno, ki še ni natisnjena, a si želi vaših ušes.

Prvo srečanje je bilo v petek zvečer, 3. februarja 2017, na katerem se je zbrala prijetna skupina obiskovalcev, ki so napolnili prostor za dogodke in ki so želeli slišati pisano besedo Miomire Šegina ter ob sproščenem pitju čaja, kave, vroče čokolade in še bi se našlo, mirno poslušali zgodbo, ki so jo priredili kot uvod v teden kulture. Dramatičarka, pisateljica in fotografinja Miomira (Mimi) Šegina, je za prvo srečanje predstavila zgodbo »Kdo je nenavadna Lorencija Dijapazon«.

Pred začetkom literarnega večera je obiskovalce pozdravila lastnica »Horacij prodajalna & kavarna« Sonja Sedej Mirtič, ki je povedala, da se je odločila, da bi v Mengšu začeli organizirati raznolike dogodke: »In prvi je ta literarni večer z gospo Šegina. Lepo vas pozdravljam v naši sredini in upam, da se bomo še naprej srečevali. Načeloma bo to enkrat mesečno, potem bomo pa videli, kakšni bodo odzivi. Zaželeno, je, da se čim več pogovarjamo in sprašujemo. Želim vam lep večer.«

Po branju in odkrivanju skrivnostne Lorencije Dijapazon, so se obiskovalci pogovorili o tem in onem. Pogovor pa je potekal v prijetnem vzdušju. Pri Horaciju, novi prodajalni in kavarni v Mengšu, se je tako zgodil dogodek, ki je bil le prvi v nizu rednih mesečnih popestritev mengeškega dogajanja.

Miomira Šegina se ukvarja s fotografijo, pisanjem kratkih zgodb, pesmi, novinarskih člankov in komentarjev. Njen prvenec kratkih zgodb nas je s svojo tematsko raznolikostjo popeljal od filozofskega razmišljanja do futuristične zgodbe. »Ženske vidimo svet drugače kot moški. Včasih moramo biti preprosto uporne, svobodne – in stopiti skozi rdečo …« je dejala Miomira Šegina ter prebrala še sklepno besedo njene prve knjige Skozi rdečo: »Včasih, ko sem peš, grem rada skozi rdečo. Seveda prej preverim, če so nevarni predmeti dovolj daleč. Želim, da s svojo svobodo nikogar ne ogrožam. Zavest, da ohranjam pozornost budno, me preplavi z zadovoljstvom in s kančkom adrenalina: mehanični stroj mi ne uravnava koraka in ne oklepa možganov. To čakanje pred semaforjem ima zame simboličen pomen: je nož, ki deli svet in čas na rdeče in zelene, na čakajoče in tiste, ki gredo naprej. Ženske smo postale nestrpne: o da, dobro poznamo ta stop – to rdečo luč – ki smo jo tako dolgo in potrpežljivo ubogale, da smo pozabile, kam smo sploh namenjene. Nazadnje smo spregledale, da je nekdo nalašč pokvaril semafor – kako je mogoče, da tega nismo opazile veliko prej?«

»Preselili smo se v nov, veliko lepši prostor in priročnejšo lokacijo za tiste, ki pridete z avtom in tiste, ki pridete peš. Odločili smo se, da bo repertoar še bogatejši in bomo poleg različnih vrst slovenskih mok, testenin, piškotov, svežega kruha in slovenskega vina, dodali sveže pečene rogljičke in zavitke, ki jih bomo pekli sproti. Za vse, ki želijo dan začeti s kavo, vas vabimo v novo kavarnico z vonjem po sveže pečenem kruhu in rogljičkih, kjer lahko v miru preberete knjigo, počakate otroka, da pride s šole vožnje ali se s prijateljico dobite na popoldanskem čveku. Pripravljamo pa tudi literarne večere enkrat mesečno za prijetno sprostitev«, je ob zaključku literarnega srečanja povedala Sonja Sedej Mirtič.