Ličkanje koruze pr` Mert
Se še spomnite, kako dišijo koruzni žganci, ki so jih naše babice kuhale v lončenih piskrih v krušnih pečeh? Ja, to je za starejše nostalgija, za mlade pa vprašanje iz zgodovine našega življenja pred dobrimi petdesetimi leti. Preden pa so koruzni žganci, zabeljeni z ocvirki, zadišali na mizi, je bilo potrebno kar veliko dela. Koruzo je bilo treba posaditi, okopati, potrgati storže, jih oličkati, posušiti, oluščiti in odnesti v mlin, kjer je mlinar zmlel koruzo v moko ali zdrob.
Ličkanje, lupanje ali kožuhanje koruze, kot pravimo po raznih krajih naše domovine, je spadalo med najpomembnejša jesenska opravila. Skoraj vsaka kmetija je imela posajeno koruzo, saj je bila pomembno živilo za ljudi in živali. Iz moke so pekli kruh, kuhali žgance, jo mešali z belo moko in tako prihranili nekaj pšenične. Iz koruznega zdroba pa so kuhali polento in jo zabelili z ocvirki, zraven pa za zajtrk ponudili še skodelico mleka. S takim obrokom so brez lakote zdržali na delu na polju do kosila, včasih so mimogrede pojedli še kakšno jabolko. Res, zdravo so nekoč živeli, čeprav mnogi pravijo, da so bili revni.
Koruzo so sejali na vsaki kmetiji, jeseni je bilo treba pridelek pospraviti. Na vasi so živeli v sožitju med naravo in ljudmi. Pomagali so si pri delih na polju in ob koncu naredili likof – malico. Veselili so se ga stari in mladi, saj se je večkrat spremenil v pravo veselico, na kateri so fantje osvajali dekleta.
Domači so zrele koruzne storže potrgali na njivi in jih pripeljali domov. Navadno so pred podom naredili velik kup, ki je čakal ličkarje. Vanj so skrili babo, steklenico žganja, druge pijače ali pa piškote za otroke.
Gospodinja je ves dan pripravljala domače dobrote za likof. Dan se je prevesil v večer, prišli so stari in mladi iz vasi in začeli ličkati. Seveda je bilo delo tudi tu razdeljeno. Ženske so ličkale storže, jim odstranjevale liste, pustile so dva do tri za vezanje v pare ali v štiri. Otroci so iskali najlepše storže. Posebno srečo je imel tisti, ki je našel rdečega. Najlepše so si shranili, z njimi so pozimi okrasili skednje in okna.
Običaj ličkanja ohranjajo v Domžalah pri kmetu in vremenoslovcu, po domače PR MERT. Da običaj ne bi utonil v pozabo, se vsako leto nekaj prijateljev in okoličanov z domačini odpravimo na njivo, kjer najprej koruzo ročno potrgamo, jo pripeljemo na domače dvorišče, spravimo v skedenj in ob večerih skupaj ličkamo. Letos smo se opravila lotili v soboto po dvanajsti. Nekdaj so moški v pare ali v štiri povezane koruzne storže dajali na kupe, pripravljene za obešanje v žice in late, pele so se ljudske pesmi, starejši so pripovedovali šaljive in razne zgodbe, otroci pa smo z velikimi očmi in ušesi vse to poslušali, vmes pa se veselili in ličkali. Preživljali smo lepe večere.
Sedaj smo ličkali vsi, vezali smo po dve in štiri storže. Letos je zaradi »čudnega» poletja, ličkanje bilo boljše. Tudi vezati se je dalo lepo, saj je bilo perje še mehko in je delovalo nezrelo. V prejšnjih letih pa je bilo posušeno in trdo za vezanje. Z vozičkom sva z domačinom vozila povezane storže pod napušč strehe, kjer sem povezane snope podajal z burklo na lestvi stoječemu, ki jih je lepo ovijal okoli žice in dajal na late. Tu se bo skozi zimo koruza lepo osušila, pa še dobra hrana za ptice bo v mrzlih zimskih dneh. Žene pa so lepo ličkale in vezale storže, da je delo šlo lepo od rok. Končali smo popoldne.
Hvala domačim, da še ohranjajo stari običaj, da se lahko še poveselimo kot nekoč v mladosti, s tem pa ohranjamo tudi prijateljske vezi.
