Letni koncert Simfoničnega orkestra Domžale-Kamnik
»Od slovenskega ljudskega izročila do romantične simfonične tradicije« je vabil plakat in tudi po spletu napovednik za letni koncert Simfoničnega orkestra Domžale-Kamnik. In tisti ljubitelji simfonične glasbe in občudovalci virtuozov na svojih instrumentih smo res prišli na svoj račun, saj smo doživeli nepozaben sobotni večer obarvan z novostmi in že tudi slišanimi skladbami.
Letni koncert Simfoničnega orkestra Domžale – Kamnik je v soboto zvečer, 9. aprila 2016, v Kulturnem domu Franca Bernika v Domžalah tokrat izzvenel v znamenju treh različnih solističnih del in Osme simfonije Antonina Dvořaka. Polna dvorana obiskovalcev in predvsem ljubiteljev simfonične glasbe je uživala v igranju simfoničnega orkestra, ki mu je dirigiral Slaven Kulenović ter res dobro izbranim skladbam.
Pred izvajanimi skladbami je obiskovalce najprej pozdravil predsednik Simfoničnega orkestra Domžale-Kamnik, Mihael Kozjek ter podal nekaj besed o orkestru in dirigentu ter o solistih, ki so popestrili simfonični večer. Solisti, ki so popestrili večer z svojim igranjem so bili: Katarina Kozjek, violončelo; Nika Toškan, violina ter Andrej Omejc, saksofon. Dirigiral pa je Slaven Kulenović.
Prva na sporedu je bila Veronikina usoda za violončelo in orkester, nova kompozicija domžalskega skladatelja in dolgoletnega dirigenta orkestra prof. Tomaža Habeta. Skladatelj jo je zložil v drugi polovici preteklega leta, na včerajšnjem koncertu jo je z orkestrom kot solistka odigrala na violončelu Katarina Kozjek, o skladbi pa je prof. Tomaž Habe zapisal naslednje: »Živimo v času, ko nasprotja med človeško dobroto in usmiljenostjo na eni strani ter sebičnimi materialnimi interesi na drugi strani ustvarjajo veliko dramatično napetost. Te zakonitosti veljajo tudi za svobodno glasbeno obliko – balado. Ta ima tudi programski naslov Veronikina usoda in vsebino črpa iz pripovedke o kamniški Veroniki, treh novomašnikih, prekletstvu graščakinje Veronike ter o rešitelju pastirčku. Vse to izpovedujem v svobodnem tonalnem stavku za violončelo in orkester. V baladi izmenjujem dramatičnost z liričnostjo in pastoralnostjo ter virtuoznost s spevnostjo. Po uvodni izmenjavi orkestra in treh solističnih delov violončela se oglasi dramatična glavna tema v dvojemkah solista z novimi solističnimi recitativi. V allegrettu je Veronikin grad, idilična podoba kamniškega Malega gradu. Veronika hrepeni po odrešitelju, oglaša se pastirčkovo igranje. Vsa pričakovanja so zaman, med dramatičnimi pasažami pa slišimo motiv idile. V nadaljevanju pastirček skuša rešiti Veroniko, vendar ta ostane zakleta v večnem hrepenenju po rešitelju. Oblika je svobodna, skladba pa se zaokroži z začetnim motivom Veronikine skoposti in idilo Malega gradu.«
Po odigrani Veronikini usodi se je na odru predstavil tudi prof. Tomaž Habe ter čestital solistki na violončelu Katarini Kozjek za čutno in odlično odigrano skladbo ter seveda vsemu orkestru kot tudi njihovemu dirigentu Slavenu Kulenoviću.
V prvem delu koncerta sta sledila še Introdukcija in rondo capriccioso za violino in orkester, op. 28 francoskega romantika Camilla Saint-Saënsa, ki jo je ob igranju orkestra v vlogi solistke na violini odigrala Nika Toškan ter delo z naslovom Toskin poljub (Il Bacio di Tosca), ki jo je po izvirni glasbi Giacoma Puccinija za saksofon in orkester priredil japonski skladatelj Yasuhide Ito. Ob spremljavi orkestra jo je na saksofonu odlično odigral Andrej Omejc.
Prva skladba je dvodelna in ponuja violinistom dokazovanje tehničnih spretnosti in muzikalnosti tako v liričnem uvodu, kot tudi v virtuoznem rondoju, zanimivo in malokrat izvedeno delo pa je Toskin poljub. V njem je to povzel glavne teme iz znamenite Puccinijeve opere Tosca, jih malenkostno predelal in povezal v čvrsto rapsodično zasnovano celoto, ki poslušalca drži v napetosti od samega začetka do konca. Sledila je kratka pavza, ki smo jo obiskovalci izkoristili za krajši pogovor o do sedaj videnem in slišanem, pa tudi simfoniki so se med pavzo pripravili za nadaljevanje igranja še ene mojstrovine, ki je izzvenela v nadaljevanju letnega koncerta.
Antonin Dvořak je zapustil obsežen opus v katerem pomembno mesto zaseda devet simfonij, ki so stalnica repertoarja vseh svetovnih orkestrov. V njih se je strukturno zgledoval po simfonični zapuščini nemške glasbene tradicije, vanje pa je posrečeno vtkal tudi elemente češke glasbe, predvsem ljudsko motiviko in nekatere značilne plese. Njegove prve simfonije se le malo razlikujejo od konvencionalne štiri stavčne simfonične forme, z zadnjimi tremi pa se je od nje vedno bolj oddaljeval in dosegel svojevrsten nacionalno obarvan glasbeni izraz.
Dvořak je Simfonijo št. 8 v G-duru, op. 88 napisal leta 1889 in se zaradi spevnih, optimističnih tem nekoliko razlikuje od njegovih preostalih skladb, nastalih v tem času. Zdi se, da celotno simfonijo prežema uvodoma predstavljen glasbeni material, iz katerega je Dvořak izpeljal tako obe kontrastni temi prvega stavka, kot tudi številne druge teme, predvsem v počasnem Adagiu in sklepnem stavku. Na mesto tretjega stavka je postavil elegantni valček, ki ima svoje korenine prav gotovo v češki glasbi, hitra koda pa že pripravi nastop burnega finala, zasnovanega v maniri teme z variacijami. Dvořak je delo ponudil svojemu založniku Fritzu Simrocku. Ta mu je predlagal, naj raje napiše kaj bolj praktičnega – kakšno sonato za klavir ali komorno delo, ki bi se bolje prodajala v aristokratskih krogih – zato je Simfonijo št. 8 raje zaupal angleškemu založniku. To je tudi razlog, zakaj včasih nosi podnaslov »Angleška«, vendar pa je veliko bolj povezana s skladateljevo domovino Češko.
Zelo uspešno izveden letni koncert simfoničnega orkestra Domžale-Kamnik je tako izzvenel v čutno in odlično odigranih tonih, za kar smo jih obiskovalci nagradili z dolgotrajnim aplavzom, kar pa verjamemo, je simfonikom pomenilo, da še naprej vneto in čutno igrajo za svojo dušo in ušesa obiskovalcev ter poslušalcev.
