Križev pot na Osredek v naravi z naravnimi skulpturami
V nedeljo 15. marca 2015, se je skupina domžalskih odraslih skavtov ter faranov v delno sončnem popoldnevu napotila proti kamniškim planinam. Na povabilo Braneta Bitenca in po priporočilu nadvse zadovoljnih udeležencev lanskega križevega pota, se nas je zbralo 11, saj je večina odšla v Ljubljano v Stolnico na posvetitev novega ljubljanskega pomožnega škofa Franca Šuštarja, ki ga je papež Frančišek imenoval na ta položaj na začetku februarja.
Pot se je vzpenjala, a je bila dovolj široka, pa tudi lepo razgledna, da pogovori med nami nikakor niso potihnili. Ravno v tem času so lepo zacveteli telohi, jetrniki, lapuh, trobentice, žafrani, žanjčki, vresja pa so bila polna pobočja, tako da je vijolična barva lepo pokrila še rjavo suho travo. Šele, ko je Brane opozoril na ozko in zaradi suhe trave precej nevarno pot ob strmem pobočju, smo se osredotočili na hojo in na namen našega vzpona na planino Osredek. Pred samim pristopom na planino, kjer se je končal plaz, nam je Brane povedal, kako je križev pot nastal in nas opozoril, da je od prvotne postavitve žal ostalo le polovico postaj, saj je ostale zasul blatni plaz, ki se je sprožil zaradi neprimernega in nespametnega človeškega posega v naravo. Sicer pa, da je ostalo polovico z notranjim navdihom postavil nazaj, tako, da ima križev pot spet štirinajst postaj ter eno vmesno, za petnajsto postajo, ki jo je predlagal Brane pa smo izbrali veliko bukev z tremi vrhovi, ki smo jo poimenovali v Jezusov vnebohod kot sveta trojica: Oče , Sin in Sveti duh.
Ko smo prišli na planino, smo osuplo zrli v rano, ki jo je v planino zarezala moč in količina vode. Na planini se nam je pridružilo še nekaj pohodnikov, ki so prišli iz Kamniškega vrha ter nekaj iz Svetega Primoža, tako, da nas je nazadnje bilo 19 udeležencev. Križev pot je potekal ob še obstoječih in ponovno postavljenih postajah in nas nemo opozarjal, kako v razčlovečenem času Kristus išče vedno nove poti do naših src. Brane pa nam je pred vsako postajo povedal, kaj naj bi skulpture predstavljale. Na planini smo se po križevem potu še malo ustavili ob planšariji, katero je Brane dobil v upravljanje. Malo smo se okrepčali, sosed s sosednje planšarije je prinesel vroč čaj. Brane pa se je oblekel v planšarsko oblačilo. Ker je imel te dni rojstni dan, smo mu seveda zapeli in čestitali. Počasi smo se odpravili proti dolini, Brane pa je ostal na planšariji, saj ima nekaj dopusta in pravi čas je za meditacijo. Sporočilo križevega pota smo odnesli s seboj v naše domove in naša odločitev je, v kolikšni meri in kako bomo to sporočilo uresničevali v vsakdanjem življenju.
Kot je dejala ena od udeleženk na križevem potu: "Daj Bog, da ob letu osorej ponovno poromamo na Osredek in preverimo, kako trdna je naša vera v Kristusovo odrešenje in vstajenje".
Če bo le mogoče, se ob letu res ponovno vidimo.
