Ko zazrem se v ogledalo
“Lahko bi mesec lepše se začel, ko delavec svoj praznik je imel. Ne vem, zakaj je Bog nebeški trosil točo po deželi naši nam najlepši? In še preden je kaj zacvetelo, poslal zmrzal nam je debelo. Kot, da težav drugih je premalo, skoraj v nasadih ves pridelek je pobralo,” začetek meseca v pesniškem jeziku predstavlja naš bralec Anton Dimc iz Vira pri Domžalah, ki nam je poslal tudi svojo pesem, s katero predstavlja člana rizične skupine v času pandemije. Zraven pa je Anton dodal še nekaj njegovih krajših šaljivih razmišljanj o aktualnem stanju, ki se nahajajo pod fotografijami.
Ko zazrem se v ogledalo
Ko zazrem se v ogledalo,
ozrem postarano si glavo.
Se sprašujem, sem sploh še jaz?
Izmučen je videt moj obraz.
Le malo na glavi je še sivih las,
štrlijo ušesa vsaka na svojo stran,
iz nosa pa kocine silijo na plan.
V ustih pa beseda se zatika,
skozi razredčene zobe pa CO2 ven sika.
Tud brit se je zelo težko,
ko pa gub je več kot tisoč sto.
Korak mi mal že tud zaostaja,
vsaka stopnica je že ograja.
Saj z muko bi že šlo,
če v sklepih ne bi revme blo.
Roka tud ni več stabilna,
pest ni trda, sam labilna.
Le oči so še tiste prave,
ostale vedno bodo mal sanjave.
Preden jih prekrije črna tema,
pa zavedno spati se mi da.
Dimc Anton
P. S. Sem rizična skupina , ne smem v cerkev do obhajila, bom rajši maše spremljal še kar od doma, da virus k meni ne priroma.
Anton Dimc