Kamišibaj pod slamnikom

Pripovedovanje zgodb s podobami ali ob podobah poznajo vse kulture. Že ko stopite v prvo cerkev in si ogledate poslikave v njej, ali pa vsaj križev pot, je to že ena vrsta pripovedovanja zgodb. Na Japonskem so budistični menihi ob slikah na svitkih pripovedovali svete zgodbe. In tu so korenine kamišibaja. Gre za japonsko umetniško obliko pripovedovanja zgodb ob slikah na malem lesenem odru, ki vas povabi  v prijetno družbo zabavnega gledališča.

Festival kamišibaj predstav v Knjižnici Domžale – zgodbe ob slikah, ki je potekal v organizaciji Katarine Peterc, Tine Grošelj ter Knjižnice Domžale je svoja vrata odprl v sredo, 14. novembra 2018. Odprtja festivala kamišibaj so se udeležili visoki gostje, ki delujejo na področju kamišibaja v Sloveniji; »oče in mama« kamišibaja, ustanovitelja slovenskega kamišibaja Igor Cvetko in Jelena Sitar, predsednik Društva kamišibaj Slovenije Rok Glavan, kamišibarja iz Črnomlja Darko in Breda Kočevar ter domžalske kamišibajkarke iz Katarina Peterc, Tina Grošelj in Barbara Ahačič Osterman.

Kamišibaj v japonščini pomeni kami: papir, šibaj: gledališče je edinstvena oblika pripovedovanja zgodb ob slikah. Slike (ilustracije) so vložene v lesen oder, imenovan butaj. Pripovedovalec (kamišibajkar ali kamišibajkarka) ob pripovedovanju menja slike, ki prikazujejo dogajanje v zgodbi. Kamišibaj uvrščamo med predstave manjšega tipa oziroma komornega gledališča. Slike vabijo k bližini in vključenosti gledalcev v vzdušje zgodbe.

Kamišibajkar	Predstave:  NASLOV	AVTOR BESEDILA	AVTOR ILUSTRACIJ
Igor Cvetko	O treh kozicah	Lužiško srbska	Igor Cvetko
Darko in Breda Kočevar	Krava	Roald Dahl	Breda Kočevar/ glasba: Darko Kočevar
Tina Grošelj	Življenje	Niko Grafenauer	Tina Grošelj
Barbara Ahačič Osterman	Povodni mož	France Prešeren	Barbara Ahačič Osterman
Katarina Peterc	Skodelica kave	Ivan Cankar	Katarina Peterc
Rok Glavan	Gospod Libar	Darko Macan	Tihomir Čelanović
Darko in Breda Kočevar	Vražja žganica	Belokranjska ljudska	Breda Kočevar / glasba: Darko Kočevar
Igor Cvetko	Medvedova ofarca	Jurij Vodovnik	Igor Cvetko
Jelena Sitar	Tehtanje duš	Primorska ljudska	Jelena Sitar

Igor Cvetko je magister etnomuzikologije, lutkar, ilustrator, glasbenik. V gledališču Zapik z Jeleno Sitar že leta raziskujeta in izvajata različne mejne oblike gledališča, v zadnjem času predvsem prstne lutke in lutkovne miniature. Kamišibaj mu predstavlja gledališče z velikim potencialom in velikimi izraznimi možnostmi, zato se z njim spoprijema kot avtor, izvajalec in promotor. K nam je prinesel to umetniško formo z japonske in je skupaj z Jeleno navdušil in izobrazil večino današnjih slovenskih kamišibaj izvajalcev. Je reden gost vseh kamišibaj festivalov, v okviru delovanja društva Zapik pa vsako leto pripravi selekcijo vseslovenskega kamišibaj festivala v Piranu.

Jelena Sitar je lutkovna ustvarjalka: režiserka, dramaturginja, izvajalka, pedagoginja in raziskovalka. Predava gledališče in lutkarstvo na Pedagoški fakulteti v Kopru. Poleg dela v slovenskih lutkovnih gledališčih skupaj z Igorjem Cvetkom že dve desetletji ustvarja v gledališču Zapik, ki goji komorno interaktivno in minimalistično lutkovno gledališče. S kamišibajem se ukvarja od samega začetka razvoja te umetniške forme v Sloveniji. Kamišibaj izvaja kot komorno obliko gledališča, sledi pa tudi formi kamišibaja, kot se je izvajal na ulici. Prav ulični kamišibaj ji predstavlja poseben izziv. Pripravlja programe simpozijev, delovnih srečanj in seminarjev in jih izvaja. Skupaj z Igorjem Cvetkom vodi vsakoletni Slovenski festival kamišibaj gledališča v Piranu. Na PEF v Kopru nudi prve izkušnje s kamišibajem bodočim učiteljem. Je avtorica številnih tekstov o kamišibaju, ki jih prebirate v naših objavah. Jelena je ustanovna članica Društva kamišibaj Slovenije in članica njegovega umetniškega odbora. Je redna gostja kamišibaj festivalov, ki se največkrat veselo končajo z njenimi »Zelenimi flaškami«. Goji umetniški in pedagoški kamišibaj. Ukvarja se s teoretičnimi vprašanji te forme in možnosti njene aplikacije na druga področja umetnosti in življenja.

Univerzitetni diplomirani kulturolog Rok Glavan, predsednik društva Kamišibaj Slovenije. S kamišibajem se je srečal leta 2014 in ga nemudoma vzljubil. Stare slikanice, ki jih srečuje pri svojem poklicu antikvarjatarja, pa so mu dale zamisel, da bi jih predstavljal skozi ta čudoviti medij. Predvsem predstavlja stare, že pozabljene otroške slikanice.

Darko in Breda Kočevar iz Črnomlja sta se v domžalski knjižnici predstavili že dvakrat, vedno z zanimivo pripovedjo in pesmijo ob spremljavi kitare, ki je zvenela v Darkovih rokah. Belokrajnski kamišibajkarji se zbirajo v okviru KUDa Zlata skledica, kjer sta gonilna sila Darko in Breda Kočevar. S kamišibajem so se prvič srečali poleti 2014 v Selih na Krasu, na delavnici v organizaciji društva Zapik. Še istega leta je predstava Jež, miška in lisica na 2. Slovenskem festivalu kamišibaja v Piranu prejela posebno nagrado strokovne žirije za izviren spoj glasbe, petja in govorjene besede ter risbe. Korenine kamišibaja so počasi in vztrajno pričele poganjati v domačem okolju – v Beli krajini in pod okriljem knjižnice Črnomelj je bil organiziran prvi kamišibaj seminar v izvedbi Gledališča Zapik, nato pa še Festival kamišibaj gledališča. Kamišibaj je navdušil veliko število pedagoških delavcev, knjižničarjev in ostalih ustvarjalcev in začelo se je aktivno širjenje kamišibaja s številnimi nastopi in sodelovanji s kulturnimi ustanovami po vsej Beli krajini. Darko in Breda nenehno skrbita tudi za izobraževanje na tem področju. Redno obiskujeta strokovna mesečna srečanja v Hiši otrok in umetnosti v Ljubljani in tudi v svojem okolju organizirata delavnice kamišibaja. Marca 2016 so izpeljali Drugi festival kamišibaj gledališča v Beli krajini, kjer so se predstavili najboljši slovenski izvajalci kamišibaja iz Novega mesta, Logatca, Kranja, Maribora, Ljubljane in Bele krajine. Kamišibaj je povsod požel navdušenje, tako otrok kot tudi odraslih gledalcev.

Po pripovedovanju Igorja Cvetka, ustanovitelja kamišibaja v Sloveniji, so se 9. maja 2018, vsi ljubitelji japonskega papirnatega gledališča, kjer se zgodba pripoveduje ob slikah, ki so predstavljene v malem odru, butaju, pridružili vseslovenskem igranju kamišibaja. Takrat je kamišibaj, vseslovenski akciji so se pridružili tudi v domžalski knjižnici, pred petintrideset tisoč gledalci, igralo okrog 800 kamišibajkarjev, kar je bil rekord. Kamišibaj so na ta dan igrali na različnih lokacijah in sicer od polnoči do polnoči. Njihov cilj je bil, da bi pokazali, kako razširjen je kamišibaj v Sloveniji ter morda celo postavili Guinnessov rekord v skupinskem igranju kamišibaja.

Kamišibaj je japonsko papirnato gledališče, kjer se zgodba pripoveduje ob slikah, ki so predstavljene v malem odru, butaju. Zgodbe, ki se pripovedujejo skozi kamišibaj, lahko izvirajo iz vaše najljubše knjige ali pa vaše domišljije. V Sloveniji je kamišibaj prisoten že od leta 2013. Z razvijanjem in promoviranjem kamišibaja na slovenskem področju se ukvarja Društvo Kamišibaj Slovenije. Zato se bodo 7. decembra 2018 pridružili tudi svetovnemu festivalu kamišibaj, kamor so jih povabili japonski igralci kamišibaja.

In še nekaj kamišibaj teminologije: Igralec ali igralka kamišibaja je kamišibajkar/kamišibajkarka. Izdelek, ki ga izdela in predstavlja, je kamišibaj. Člani društva se ukvarjajo s kamišibaj gledališčem. V kamišibaj gledališču se igra kamišibaj predstave. Butaj je poimenovanje za odrček, na katerem se izvaja kamišibaj. Hiošigi je poimenovanje za leseni paličici.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar