Jean Sibelius »Zvoki hrepenenja iz tihe izolacije«

V Kulturnem domu Franca Bernika je v sredo, 18. februarja 2015, potekal 3. koncertni abonma za Modri in Izven. Skoraj polna dvorana je z navdušenjem poslušala koncert Abonmajskega orkestra. Ob spremljavi orkestra so nastopili Božena Angelova na violini, Marta Močnik Pirc sopran, Mate Bekavac na klarinetu, Igor Mitrovič na violončelu ter Anja Gerbec na harfi. Med posameznimi deli je besedila interpretiral Uroš Furst. Koncertni portret se je zgodil ob 150 letnici rojstva finskega skladatelja Jeana Sibeliusa.

Še en portret v letošnjem abonmaju, tokrat usmerjen v nekoliko manj znane skladbe finskega skladatelja Jeana Sibeliusa, ki so v večini nastale v povezavi z gledališčem in pa fenomenom narave.
»Temačne misli me hromijo, le zakaj? Sam sem, sam … Nikogar nimam, komur bi lahko zaupal svoje skrbi. Tako malo ljudi je na tem svetu, ki razumejo moje simfonije.« Jean Sibelius

»Zakaj je Sibeliusova glasba še dandanes nekako zapostavljena oz. ne ravno pogosto na programih? In to ne le pri nas, kjer tudi letos, kljub obletnici, najdemo le tu in tam kakšno simfonijo, če sploh … Menim, da si tak simfonični gigant, kot je Sibelius, zasluži vsaj en koncert posvečen izključno njegovim delom, seveda pa se mi zdi cikel vseh sedmih simfonij, pomešan s simfoničnimi pesnitvami, nekako samoumeven poklon verjetno enemu izmed petih, šestih največjih mojstrov simfonije sploh.

Na tokratnem abonmajskem koncertu, sicer z dokaj neznanimi deli (mnoga izmed njih bodo izvedena celo prvič v Sloveniji, originalna verzija Kuoleme pa je rariteta celo na mednarodnih odrih). Vsa ta dela so mnogo manj kompleksna od njegovih simfonij, mislim da lažje prebavljiva, upam se reči celo verjetno novo odkriti užitek za mnoge poslušalce. Nekaj izmed del je bilo pisanih za gledališče, za nekatera je bil navdih finska poezija, v večini pa se čuti Sibeliusova ljubezen do narave, do finske pokrajine, redkobesedno tiho hrepenenje, skoraj transcendentalna duhovnost brez primere. Herbert von Karajan je nekoč izjavil, da Sibeliusove glasbe po njegovem občutku ni moč primerjati, niti etiketirati. Je kot eratska skala, ki pade z neba in tam samotno leži … nekaj česar nismo poznali, ne prej, ne potem …« je na programskem listu zapisal dirigent in solist Mate Bekavac.

Sibelius je imel močno vlogo pri boju za finsko nacionalno identiteto, srž njegovega opusa je seveda sedem simfonij in nekaj vsem znanih tonskih pesnitev na tematiko finskega epa. Nekoliko manj pa je znano, da je napisal še vrsto manjših skladb in pa kar precej glasbe za gledališče, ki so prav tako prežete z ljubeznijo do narave, z neskončno paleto njenih razpoloženj in sprememb v odsevih letnih časov. Z enako predanostjo je ljubil vonj prvega snega, težko pričakovano nordijsko pomlad, kot tudi slovo v jesenskih odtenkih, njihov duh, njihove barve, njihove krike …

Zadnjih trideset let, na višku slave, se je povlekel in živel tiho in odmaknjeno, sicer še vedno z željami in hrepenenjem, a žal zaradi močne samokritike in pod bremenom pričakovanj brez končnega izdelka v obliki osme simfonije. Poleg kupa zažganih partitur v pepelu njegovega kamina pa je za večno prisoten s svojim edinstvenim in prepoznavnim glasom neuničljive vrednosti. Nedvomno eden največjih umetnikov dvajsetega stoletja, kateremu so ob 150 letnici rojstva posvetili ta abonmajski koncert.