Izza kulisja snemanja in prenosa svetih maš, ki jih vsak dan prenašamo na našem portalu

Slovenska škofovska konferenca je glede na zaostrene razmere po posvetu s strokovnjaki in z željo, da se zaščiti zdravje in življenje vernikov, določila izredne ukrepe, ki so stopili v veljavo v petek, 13. marca 2020, ob 00.00 in bodo trajali do preklica. Med ukrepi so tudi odpoved vseh svetih maš s prisotnostjo ljudstva, prepoved podeljevanja zakramentov in zakramentalov, ljudskih pobožnosti, župnijskih praznovanj in drugih dogodkov ter vseh srečanj.

Med prvimi duhovniki v Sloveniji, ki je poiskal rešitev za omenjen ukrep, je bil Gašper Mauko, župnijski upravitelj župnije Homec in Vranje Peči, ki je že prvi dan ukrepov v sodelovanju s spletnim portalom domžalec.si pričel z neposrednim prenosom svetih maš, ki jih sam brez prisotnosti vernikov daruje v cerkvi Marijinega rojstva na Homcu. Od takrat dalje so svete maše v živo na spletnem portalu domžalec.si oz. kanala YouTube, preko TV komunikatorjev internetnih ponudnikov NEO (Telekom Slovenije, EON – Telemach …) in Facebook strani domžalca predvajane vsak dan in sicer med delavniki ob 19. uri, ob nedeljah pa ob 10. uri. Odziv ljudi je izredno pozitiven, kar se vidi po gledanosti svetih maš ter tudi s številnimi zahvalami, da jim tudi v izrednih razmerah omogočen ogled svetih maš v živo.

O tem smo se pogovarjali z župnijskim upraviteljem župnije Homec in Vranje Peči Gašperjem Maukom ter z Urošem Juračičem, ki skupaj z Jankom Hribarjem vsakodnevno s strani spletnega portal domžalec.si skrbi za tehnično podporo, da sveta maša iz Homca pride na svetovni splet.

Gospod Mauko, kako se vi osebno soočate s to posebno situacijo, v kateri smo se znašli?

Glede na to, da smo ljudje razmeroma hitro prilagodljiva bitja, ne morem reči, da mi trenutna situacija predstavlja kakšno posebno grožnjo ali pretres. Gotovo se je življenje spremenilo, ali bolje rečeno, spremenila se je dinamika našega življenja. Vendar pa tega ne smemo zreti kar z vsesplošno negativnim pogledom na svet. Dana nam je priložnost, da trenutno stanje premislimo, pošteno ovrednotimo in iz tega izpeljemo sklepe, ki nam bodo pomagali narediti kakšno spremembo v našem življenju. Kot prvo bi težko trdili, da nam je preteklo »divjanje« prinašalo kakšno posebno korist. Kot drugo pa nam je nekaj nanometrov genskega materiala (kar je grobo rečeno bistvo virusa) dalo vedeti, da nismo niti blizu tistemu, kar si človeški napuh zmotno prilašča kot »Božjo vsemogočnost«. Zase lahko trdim, da je ta čas »kairós« (gr. milostni čas), čas umiritve, čas premisleka in poglobljene molitve, čas za tisto, kar nas duhovnike pravzaprav v temelju določa.

Kako ste se vi odzvali na omenjene ukrepe?

Ob zaostrovanju razmer sem bil s skupino duhovnikov ravno na duhovnih vajah, kar pa nas ni oviralo, da ne bi sledili hitro spreminjajoči se situaciji. Vsi smo se namreč spraševali, kako bo z delom na župniji v prihodnje, ter kakšne ukrepe bo potrebno sprejeti, da bomo lahko prispevali svoj delež k zajezitvi širjenja okužbe. Preko spleta sem se trudil ažurno posredovati informacije prebivalcem naše župnije, ki nam jih je posredovalo tajništvo Slovenske škofovske konference. Seveda se je brezpogojno sprejelo vse ukrepe, ki so nam jih posredovali naši nadrejeni, saj smo se zavedali resnosti situacije.

Kakšne odzive ste dobili od vaših faranov?

Ker smo si ljudje različni v vrednotenju življenja, so bili tudi odzivi prav tako pisani. Kot skupni imenovalec bi lahko navedel negotovost. Vedno znova se je pojavljalo vprašanje: »Kako bo v prihodnje? Kaj nas čaka? Kdaj se bomo lahko spet videli pri sveti maši?«. Sicer pa smo si največkrat izmenjali izkušnje, kako vsak sam ali z družino preživlja ta čas, ki nam je dan. Strinjali smo se, da se potrjuje »zimzelena« ugotovitev, da človek začne ceniti neko dobrino, šele ko mu je odvzeta.

Od prvega dne v sodelovanju s portalom domžalec.si v živo predvajate svete maše, ki jih v župnijski cerkvi Marijinega rojstva na Homcu vsak dan darujete zasebno. Kakšen je vaš pogled na to možnost, da se vernikom omogoči ogled svete maše na ta način? Kakšni so odzivi na predvajanje svetih maš?

Že med vračanjem domov iz duhovnih vaj sem se začel spraševati, kako bi organizirali neposredni prenos svetih maš, saj je zakrament svete evharistije tisti dar, ki je občestvo Cerkve v kriznih časih vedno držal pokonci. Takoj sem se spomnil na g. Janka Hribarja, s katerim smo v preteklosti za prenos svetih maš na spletnem portalu domžalec.si že sodelovali. Tako je s skupnimi močmi proces priprave neposrednega prenosa stekel in že prvi dan smo sveto mašo lahko kvalitetno prenašali v živo, za kar se vsem vpletenim iskreno zahvaljujem. Pravilnost odločitve za tak postop potrjujejo številni pozitivni odzivi in zahvale.

Letošnja velika noč je bila zaradi situacije drugačna. Velikonočne obrede in svete maše ste sicer predvajali v živo in na ta način vernikom približali velikonočno sporočilo, pa vendarle je tradicionalno praznovanje velike noči, ko so ljudje neposredno vključeni v vse velikonočno dogajanje, povsem nekaj drugega. Kakšen je vaš pogled na letošnje velikonočne praznike?

Letos je bilo praznovanje velike noči resnično nekaj posebnega in se bo globoko vtisnilo v zgodovinski spomin. Na eni strani se je lahko čutilo hrepenenje župnije po utečenem velikonočnem dogajanju, saj je odpadlo ne samo spovedovanje v pripravi na praznike, ampak tudi blagoslov ognja in velikonočnih jedi, bedenje ob ječi in Božjem grobu ter živo srečanje z globino in močjo velikonočnih obredov. Po drugi strani pa sem sam kot duhovnik praznike doživel mirno kot še nikoli, saj je bil urnik dogajanja nenavadno sproščen, s tem pa se je bilo mogoče tudi bolj poglobljeno pripraviti na obhajanje obredov, ki s seboj nosijo srčiko krščanskega oznanila.

Uroš, od prvega dne ukrepov sodelavci portala domžalec.si skrbite za prenos svetih maš. Nam lahko zaupaš, kako signal v gledljivi obliki pride na svetovni splet in s tem k nam domov?

Da signal v gledljivi obliki pride na računalniški zaslon, tablico, mobilni telefon ali televizor v naši dnevni sobi, mora biti izpolnjenih kar nekaj pogojev. Enostavni prenos v živo preko socialnih omrežij ali youtube-a dandanes ne predstavlja tehničnega presežka. Potrebujemo zanesljivi mobilni telefon, dober signal, zadostno količino zakupljenih podatkov in že lahko delimo zvok in sliko s širšo javnostjo. Kar nekaj župnij se je odločilo za tovrstno potezo in prenašajo svete maše na takšen način iz svojih prostorov. Mi pa smo šli korak dlje, saj želimo poskrbeti za čim boljšo uporabniško izkušnjo naših gledalcev in zares pripeljati čist zvok in kvalitetno sliko v vsak dom in preko različnih platform.

Se pravi, da so za kvalitetno sliko in čist zvok potrebne dobre kamere, ustrezna informacijska tehnologija, mešalne mize …?

V cerkvi smo v sodelovanju z Jankom Hribarjem iz podjetja HDV Studio postavili kamere, ozvočenje, mešalne mize, potrebne sprejemnike in oddajnike ter celotno informacijsko strukturo (računalniki s potrebno strojno in programsko opremo, modem …). Morda ste opazili, da so nekateri posnetki narejeni tudi z dronom, za kar je poskrbel Primož Krisper. Vsaka sveta maša se zajema s tremi kamerami in petimi mikrofoni. Medtem, ko med tednom za glasbo preko mobilnega telefona skrbi duhovnik, jo ob nedeljah lahko slišite v neposrednem prenosu iz homških orgel, izpod prstov orglarja Uroša Peleta.

Kako je pa s samo izvedbo neposrednih prenosov svetih maš?

Med sveto mašo torej naša ekipa skrbi za nemoteno delovanje. Eden izmed tehnikov je venomer prisoten fizično v cerkvi, večina pa nas pa dela na daljavo in skrbimo za spremljanje kazalcev ter odpravo napak, ki se pojavljajo med prenosom. Največji izziv predstavlja zagotavljanje kvalitetnega signala, saj navkljub vsej razpoložljivi tehnologiji, debele cerkvene stene povzročajo nemalo težav pri distribuciji signala preko omrežja 4G na strežnik, od koder nato signal potuje na Facebook in Youtube. Ampak kjer je volja, je tudi pot. Pot, ki jo prehodimo vsak dan znova in poskrbimo, da tudi z njeno pomočjo pripeljemo sveto mašo do vseh tistih, ki si v teh težkih časih želijo sodelovati pri bogoslužjih.

Avtor: Miha Ulčar; Foto: Janko Hribar