Izbrisana, domžalska premiera celovečernega prvenca

Ana v porodnišnici ugotovi, da je ni v računalniških sistemih, da je bila izbrisana. V novem slovenskem filmu režiserja in scenarista Mihe Mazzinija, kakor tudi  v resničnem svetu, se začne mrzlično iskanje rešitve in napeta zgodba Slovencev, ki so se rodili na napačnem koncu razpadle države.

V Mestnem kinu Domžale je v ponedeljek, 4. marca 2019, potekala domžalska premiera novega slovenskega filma »Izbrisana«, po projekciji pa je sledil še pogovor z ustvarjalci filma, katerega se je udeležil režiser in scenarist Miha Mazzini. Pogovor z gostom je vodil Jure Matičič.

V filmu je upodobljena zgodba o samski mamici Ani, ki v porodnišnici ugotovi, da je ni v računalniških sistemih, da uradno ne obstaja ne ona ne njen novorojenček. Je zgodba o tem, kaj se je dogajalo Slovencem, rojenim na napačnem koncu razpadle države, ki so jim v devetdesetih letih na upravnih enotah luknjali osebne izkaznice. Kaj se zgodi, če izpadeš iz sistema? Lahko te izženejo iz države, morda ti sosedje zasedejo stanovanje, ostaneš brez službe, zdravnika, celo otroka … Anino mrzlično iskanje rešitve se prelevi v napeto zgodbo, ki spotoma podrobno razišče anomalije slovenskega družbenega sistema.

V Sloveniji je bilo 25.671 izbrisanih, ki so ostali brez statusa, s tem pa brez dokumentov, službe, zdravstvenega zavarovanja, stanovanja, šolanja, svobodnega gibanja, družin … V širši družbeni sliki so zgodbe izbrisanih pozabljene, izrinjene. Medijski molk je dolgo veljal tudi, ko se je izbris zgodil. Danes se v javnosti novice o izbrisanih pojavijo bolj ali manj zgolj v zvezi z vprašanjem odškodnin, a prava razsežnost tega nacionalističnega dejanja, za katera so uporabili birokratska sredstva, so življenjske zgodbe. Film Izbrisana pomembno zapolnjuje to praznino, pozabo.

“Ogromno detajlov je resničnih. Res je na primer, da so se neki “domiselni” Slovenci spomnili, da lahko sosedu zamenjajo ključavnico in ga vržejo iz stanovanja, ker se ne bo mogel nikomur pritožiti. Res je, da so ženske prihajale rodit in so v porodnišnici ugotovili, da uradno ne obstajajo. Različni direktorji porodnišnic, ki niso vedeli drug za drugega, so prišli do iste rešitve: ženske so v evidenco vnesli kot “turistke samoplačnice”, one pa so morale poravnati dolg za tri ali petdnevno oskrbo v bolnišnici. Njihove družine so organizirale zbiralne akcije, da so nabrale denar, ki je bil v resnici odkupnina za novorojenca. Ko sem konstruiral zgodbo, sem se vprašal, kaj bi se zgodilo, če bi se ena od teh žensk skregala, uprla, osebje izzvala do te mere, da bi poklicali policijo. Seveda se je v resnici dogajalo, da so kdaj policisti ustavili koga od izbrisanih, na primer zaradi prehitre vožnje, in ga nato strpali v azilni dom. Pri pravnikih sem potrdil, da bi se Anina zgodba v resnici lahko zgodila,” je v pogovoru povedal Miha Mazzini.

Ko je Mazzini raziskoval naprej, je ugotovil, da je po vsej Evropi, in ne le v Sloveniji okoli pol milijona izbrisanih. Tudi v državah, kot so Anglija, kjer so ljudje delali štirideset in več let, ko so se hoteli upokojiti, pa jih ni bilo v registru. Štiri desetletja delaš in plačuješ v državno blagajno, pa te nimajo v registru. Neverjetno.

Veliko vprašanj je bilo, ki so jih postavili gledalci, zato jim je Miha Mazzini odgovoril iz prve roke, ker je to področje raziskoval za knjigo in za film, zato je s to problematiko dobro seznanjen. Več pa v zgornjem videu.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar