Iz arhiva: Podobe v testu Pavle Cotman

Zaradi ukrepov za zajezitev epidemije COVID-19, je do preklica omejeno gibanje, odpovedane pa so tudi vse prireditve in dogodki. Glede na situacijo v kateri smo se znašli in glede na napovedi, da bo tako še nekaj časa, se je naš sodelavec Miro Pivar odločil, da bo pogledal v svoj bogat arhiv videoposnetkov, ki so nastali pred delovanjem našega portala. Teh je veliko, saj Mirota že od nekdaj spremlja kamera, kamorkoli se odpravi. Tokrat se bomo podali v leto 2007, ko je v Menačenkovi domačiji v Domžalah potekalo odprtje razstave Pavle Cotman, ki jo je poimenovala Podobe v testu.

Pavla Cotman je vsestranska umetnica, zato je dobila tudi častno mesto, da razstavi svoje izdelke iz testa v Menačenkovi domačiji. Odprtje razstave je potekalo v soboto, 15. septembra 2007. Pogovor z avtorico razstave je vodila Olga Pavlin iz Društva narodnih noš in ohranjanja kulturne dediščine Domžale, po poklicu višja medicinska sestra, ki je ves svoj prosti čas, ko je odšla v pokoj, vlagala v projekt Menačenkove domačije in v razstave različnih avtorjev več zvrsti umetnosti.

Olga je najprej ustanovila Društvo narodnih noš in ohranjanje kulturne dediščine Domžale, ki je za svojo dejavnost nujno potrebovalo neke prostore. Te prostore so našli v Menačenkovi domačiji. Na odprtju razstave Pavle Cotman, je Olga Pavlin dejala, da je Pavla vesela ženska, ki rada poje, vmes tudi zavriska, izdeluje pa enkratne umetnine iz nekvašenega testa, ki jih je razstavila in delila z obiskovalci Menačenkove domačije.

Pavla se je rodila leta 1931 v družini s šestimi otroci v Selniku pod Kureščkom. Ker sta ji starša že zgodaj umrla, je morala že v mladih letih skrbeti za mlajše brate in sestre. Pri šestnajstih letih je prišla v Ljubljano, kjer je našla redno zaposlitev ter se poročila. Rodila je hčerko. Leta 2007, ko je v Menačenkovi domačiji potekala njena razstava, pa je imela že dva vnuka. V prostem času je rada šivala, pletla in kvačkala za svoje najbližje, razveseljevala pa jih je tudi s svojo poezijo. Pri štiridesetih letih je naredila šoferski izpit ter se naučila smučanja, kjer je na sindikalnih tekmovanjih začela osvajati medalje. Vključila se je v Medgeneracijsko društvo Jesenski cvet v skupino Cvetje v jeseni. Veliko ji pomenijo društveni izleti, saj rada spoznava kraje in se odlično počuti v dobri družbi. Njeni največji ljubezni sta bili kiparjenje in risanje. Priučila se je kot samouk, posvetila pa se je svoji neobičajni rokodelski spretnosti. Testo brez kvasa je postal njen material, s katerim se je spustila v neomejeno domišljijsko oblikovanje. Sčasoma pa je prešla v izdelavo umetnin iz slovenske ljudske zakladnice. V Menačenkovi domačiji je razstavila njene najlepše in najbolj izvirne podobe v testu slovenske ljudske zakladnice.

Umetnica Pavla Cotman je na odprtju razstave obiskovalcem povedala nekaj o njene konjičku, s katerim pa je imela zelo dosti dela, ampak, ko je bila umetnina končana, jo je navdala z velikim veseljem. Povedala je tudi o svojem motu: »Nikoli ni prepozno. Izdelki in fantazije mojih sedemdesetih pomladi. Če star si ali pa mlad, če življenje imaš rad, če imaš zdrav duh in fantazije, potem vesel si, v duši si bogat, zato potrebno sproščeno in družabno je živet, dokler smo še na tem lepem našem svet. Če pa življenje bilo bi večno, le kam ljudje bi spat hodili. Reke bi usahnile, vso vodo bi popile.« Nato pa je še dodala: »Sol in voda, moka bela, moko, sol v vodo sem zmešala, gnetla, gnetla se trudila, pa sem tole naredila. Kar poglejte, kaj je to, čudno je to testo, ni za pit, ni za jest, tole so le čira čara, vragolije, moje male fantazije. Vse v okvirih je na steni, zdi se mi še kar lepo, pa čeprav je le testo. V vsakem koščku je del mene, moja duša moj ponos, sama zadovoljna sem, če pa vam všeč bo, pa ne vem.«

V kulturnem programu na odprtju razstave, so sodelovale Betka Kralj in Pavlina Hribar, ki sta zapeli slovenske narodne pesmi, Ana in Tanja pa sta zaigrali na kitaro in mandolino.

Danes Pavla Cotman šteje že 89 let. Večkrat se srečava ob Kamniški Bistrici, kjer tudi malo pokramljava. Pavla še vedno vozi avto, ampak na odprtje razstav žal ne more več, čeprav še do izpred treh let nazaj ni izpustila nobene odprtje razstave v Menačenkovi domačiji in tudi v Galeriji Domžale ne. Sedaj ne sme več voziti ponoči, ker v mraku in ponoči slabo vidi, drugače pa bi z veseljem še šla na kakšno razstavo, saj pozna veliko umetnikov. Srečanja z gospo Pavlo so pristna in vedno se nasmejiva, saj je vedno polna vicev in življenjskih nasvetov.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar