Gorniški večer z Urošem Macerlom: Vrednota aktivizma

Uroš Macerl (1968) iz Zagorja ob Savi, živi v Ravenski vasi na družinski ekološki kmetiji Zelena trava. Rudarski tehnik, ekološki kmet (lastnik kmetije od leta 1989) in šef štale z ovcami (200 ovc in 150 jagnjet), konji, osli, kozami in kokošmi (100). Okoljevarstvenik, predsednik društva Eko krog, društva za naravovarstvo in okoljevarstvo (2005), ki izvaja program in delavnice za aktiviste. Od leta 2002 do maja 2014 je s somišljeniki (ter skupinski tožbi 26 kmetov iz Zasavja) bil strokovno in pravno bitko s podjetjem Lafarge, lastnikom cementarne v Trbovljah, zaradi uporabe goriva petrolkoks, sosežiga tudi nevarnih odpadkov (odpadno olje, avtomobilske gume, plastika) in prekomernega onesnaževanja okolja. Eko krog in Uroš Macerl sta za svoja prizadevanja prejela eno najpomembnejših svetovnih priznanj na področju varstva okolja in narave – mednarodno Goldmanovo okoljsko priznanje za Evropo (2017).

Z Urošem Macerlom se je na osemdesetem gorniškem večeru, ki je v domžalski knjižnici potekal v torek, 3. novembra 2019, pogovarjal Borut Peršolja. Pred pogovorom so si obiskovalci ogledali dva kratka filmčka o njem. Prvi je prikazoval Uroša v domačem okolju kmetije in delo na njej, drugi filmček pa je prikazoval podelitev Goldmanovega okoljskega priznanja za Evropo (2017).

Uroš Macerl iz Ravenske vasi v očeh ljudi od zdaj najbrž ne bo več samo kmet, ki je premagal Lafarge, in še manj človek, ki je to počel zaradi denarja. Da je borec po duši, ki mu je mar globalno okolje, so morali  prvi prepoznati in nagraditi na tujem. Kar je paradoks, ker »zeleni Nobelovec« Macerl nikoli ni ničesar v življenju počel za – nagrado. Tako piše v uvodu v uradno obrazložitev Goldmanovega sklada, ki je od leta 1990 nagradil že več kot 170 okoljskih aktivistov na šestih naseljenih celinah, letos pa tudi »malega slovenskega kmeta«, zmagovalca v boju proti sežiganju odpadnih olj, plastike in gum v francosko-švicarski multinacionalki LafargeHolcim. Uroš Macerl, ekološki kmetovalec iz Slovenije, je izkoristil priložnost edinega stranskega udeleženca v pravnih postopkih pridobivanja okoljskih dovoljenj ter s pomočjo drugih aktivistov Eko kroga uspešno ustavil sosežig petrolkoksa in nevarnih industrijskih odpadkov v cementarni.

V pogovoru je Uroš dejal, da je v več kot desetletnem boju bila zmaga ekipna, saj je bilo to »delo« ljudi, zbranih v zasavski prostovoljski organizaciji Eko krog. Posameznik v takšni bitki ne pomeni nič. Za Macerla in Eko krog je sežiganje odpadkov norost, sežiganje v cementarnah pa kriminal, ki zastruplja ljudi. Politika in politične institucije so v primežu kapitala, njihov odnos do okoljskih organizacij civilne družbe pa je zato izrazito negativen. “Občutek imam, da bi me utopili v žlici vode, če bi le lahko,” je  poudaril Macerl.

V nadaljevanju pogovora z zanimivim gostom iz Ravenske vasi nad Zagorjem, ki ga javnost pozna predvsem kot enega najbolj zagrizenih okoljskih aktivistov, obiskovalci izvedo, da se zadnji dve leti lahko končno bolj posveča predvsem svoji osnovni dejavnosti, to je ovčereji in vodenju družinskega posestva. Vse stranske pravne bitke z glavnimi onesnaževalci Zasavja v minulih desetletjih sicer še niso končane, a hudega onesnaževanja teh podjetij ni več. Kmetijo v zaselku Zelena trava sta njegova stara starša kupila že leta 1963, zdaj pa jo že 28 let vodi Uroš z izdatno pomočjo družine. Ker je svet tam precej strm in neprimeren za kmetovanje dolinskega tipa, je njihova  glavna dejavnost ovčereja. Trenutno imajo 220 ovc, 10 koz, 100 kokoši pa po enega konja (jahalno kobilo), ponija in osla. Dela na kmetiji je veliko, večinoma opravljajo vse na roke, saj kmetijski stroji tam ne morejo voziti. Zemlja se počasi čisti strupov, trava in gozdovi, ki so bili praktično požgani od onesnaženja in strupov, se počasi ozelenjujejo, še naprej pa bije bitke za okolje ter vodi  Eko krog.

Zanimiv pogovor z gostom si lahko ogledate v zgornjem videu.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar