Filmski pogovor o problematiki posvojenih otrok
V sredo, 26. novembra 2014, je bil v Mestnem kinu Domžale premierno predvajan animirani dokumentarec z naslovom »Medena koža«. Film pripoveduje zgodbo avtorja stripov in so-režiserja filma Junga, ki je bil rojen leta 1965 v Koreji in leta 1971 posvojen v Belgijo.
Ob koncu korejske vojne je bilo na tisoče korejskih otrok posvojenih na Zahod in Jung je bil eden izmed njih. Odraščal je kot edini Azijec v belgijski družini. Bil je problematičen otrok, ki ni zmogel najti pravega stika z okolico, zato se je zatekal v domišljijski svet in veliko risal. Na srečo mu je kljub mladostniškim težavam uspelo življenje obdržati na pravih tirnicah. Več let pozneje se je vrnil v Seul, da bi našel svojo biološko mamo ali pa preprosto zato, da bi preveril, koliko se v Koreji počuti doma. Odrasli Jung tako spretno izriše svojo lastno zgodbo, polno humorja in osebnega uvida.
Film si je ogledalo tudi nekaj staršev posvojiteljev otrok, saj sami niso mogli imeti biološkega otroka, zato je pogovor po filmu prinesel kar precej realno sliko, ki se dogaja v Sloveniji. Pogovora so se udeležili dr. Anica Kos Mikuš, dr. Nevenka Zavrl ter posvojiteljica dveh otrok iz Ruske Sibirije Pia Golob Lemark. Pogovor je vodila direktorica KD Franca Bernika Cveta Zalokar.
Slišali smo resnične zgodbe, kako priti do otrok v ruskih sirotišnicah, da skoraj noben otrok, ki pride od tam v posvojitev, ni zdrav, kar je potrdila tudi dr. Nevenka Zavrl, saj precej otrok pride od družin alkoholikov in zasvojencev z drogami, zato ne čudi, da so takšni otroci zaostali v razvoju. Nemalokrat tudi ugotovijo, da ima otrok HIV, hepatitis, ali pa so drugače bolni in hiperaktivni. Ker takšni posvojeni otroci potrebujejo ogromno pomoči, se morajo starši pred posvojitvijo vprašati ali bodo kos posvojenemu otroku in mu nuditi vse, ko bodo posvojitelji stari 50 ali 60 let, saj so posvojitelji ob posvojitvi otroka stari 40 let ali več.
Je pa velika razlika med posvojenimi azijskimi in ruskimi otroci, kar se najbolj opazi na dvakratnem letnem srečanju, ki ga organizirajo posvojitelji, da se družijo skupaj z posvojenimi otroci. Nekaj azijskih otrok, ki je posvojenih v Sloveniji, za mnogokrat prekašajo vrstnike iz Rusije. Dr. Anica Kos Mikuš je povedala, da je pa vseeno dobro posvojiti otroke z Rusije, saj jih drugače v ruskih sirotišnicah samo 10 odstotkov zaživi normalno življenje, 90 odstotkov pa se zgubi v mamilih, kriminalu in prostituciji.
Od gledalcev, ki so si ogledali film, je prišlo tudi vprašanje, zakaj slovenska zakonodaja daje prednost rejništvu namesto posvojitvi. Zanimiv odgovor je podala dr. Nevenka Zavrl, ki je povedala, da imamo v Sloveniji eno leto poskusno dobo, ko ima lahko posvojitelj otroka druge biološke mame, da pa v pogovoru s takšnimi pari zazna, da je veliko skrbi, saj se ne morejo sto odstotno posvetiti bodočemu posvojencu in, da se ne bi preveč čustveno navezali na takšnega otroka, saj si biološka mama lahko v enem letu še premisli in vzame otroka nazaj, kar pa bi bil za bodoče posvojitelje, če bi se preveč navezali na bodočega posvojenca, zanesljivo veliki šok in žalost. Tako pa tisto eno leto poskusne dobe trpi pristna vez ter ljubezni med posvojiteljem in posvojencem. Dokler se ne bodo spremenili zakoni na takšen način, da bi se uredilo to problematiko, bo žal v Sloveniji več rejništva kot pa posvojenih slovenskih otrok.
Še mnogo stvari smo izvedeli, zato priporočamo, da si namesto kakega strelskega obračuna na TV, rajši ogledate zgornji video in izvedeli boste marsikaj o problematiki posvojenih otrok.
