Dr. Uroš Lipušček o usodi Prekmurja po prvi svetovni vojni in sodobni Kitajski

Z dolgoletnim dopisnikom RTV dr. Urošem Lipuščkom, ki svetovno dogajanje trenutno spremlja s Kitajske, z države, ki igra vse pomembnejšo vlogo v mednarodnih odnosih, se je Cveta Zalokar na Srečanju z ustvarjalci pogovarjala o tem, kako dobro poznamo vlogo Kitajske v sodobnem svetu. V drugem pogovora pa je spregovoril o svoji knjigi Prekmurje v vrtincu Pariške mirovne konference 1919, posvečeni 100-letnici priključitve Prekmurja k matičnemu narodu. Srečanje z ustvarjalci, ki je potekalo v torek, 28. maja 2019, v organizaciji Rotary kluba Domžale, Cvete Zalokar in Knjižnice Domžale, je v domžalsko knjižnico privabilo veliko število obiskovalcev.

Vse zbrane je v uvodu srečanja nagovoril Janko Velkavrh, predsednik Rotary kluba Domžale ter se zahvalil gostu dr. Urošu Lipoščku, da si je vzel čas za pogovor, saj je še tri dni nazaj za RTV Slovenija poročal s Kitajske. Zatem pa je z znamenitim gongom naznanil začetek pogovora.

Dr. Uroš Lipušček, dolgoletni dopisnik RTV Slovenija iz ZDA, urednik, svetovalec misije OVSE na Kosovu, rektor univerze AAB v Prištini, je avtor vrste del iz obdobja pred prvo svetovno vojno, med njo in po njej. Posebej je analiziral vlogo velikih sil, predvsem ZDA, pri spreminjanju mej na Balkanu in v Srednji Evropi, kar je usodno vplivalo na življenje Slovencev. Vendar pa sedaj svetovno dogajanje spremlja iz Kitajske, države, ki igra vse pomembnejšo vlogo v mednarodnih odnosih. Z dr. Urošem Lipuščkom, pogovor je vodila Cveta Zalokar, so se zato med njegovim tokratnim kratkim obiskom domovine pogovorili predvsem o tem ali Kitajsko sploh poznamo dovolj in kaj bi v Sloveniji morali storiti zato, da bi se pravočasno pripravili na spremembe v vse bolj multipolarnem svetu, za katerega je značilen predvsem vzpon Kitajske.

»Najbolj me je fasciniralo to, da je Kitajska zelo kompleksna država, ki je ni enostavno razložiti, pa tudi, da smo o Kitajski in dogajanju tam enostransko obveščeni, predvsem s strani zahodnih medijev. Zahodne države imajo tam določene interese, to velja predvsem za ZDA, zato prikazujejo dogajanje na Kitajskem predvsem v negativni luči, torej, da gre za krvavo enopartijsko diktaturo, ki je tudi ameriški strateški nasprotnik. Ta pogled na Kitajsko, ki se oblikuje tudi v Evropi, po mojem mnenju ne drži. Kitajska je država s hitro rastočim gospodarstvo in dlje časa kot sem tam, bolj ugotavljam, da Kitajska lahko deluje samo v okviru sistema, kot ga ima. Na Kitajskem živi 55 narodov in če bi uvedli sistem zahodne liberalne demokracije, potem bi imeli, kot je izračunal neki kitajski politolog, v kitajskem parlamentu čez 400 strank. Takšne države še nikoli ni bilo,« o Kitajski pojasni dr. Lipušček.

Kitajska je edina država na svetu, kjer hitro narašča število najbogatejših, hitro pa se krepi tudi srednji sloj. Študentje po diplomi službo najdejo povprečno v sedmih mesecih.  Srednji sloj živi dobro, plače v državnih podjetjih se v zadnjih letih povečujejo letno tudi do 10 odstotkov. Kot je dejal gost, so najbolj diskriminirani na Kitajskem zaposleni v podružnicah ameriških multinacionalk, kot so na primer Apple in podobna podjetja. Od pametnega telefona, ki stane 1000 dolarjev, dobijo kitajski proizvajalci manj kot deset dolarjev, delavci pa pet. Vse drugo so dobički ameriških podjetij. Zato so obtožbe Donalda Trumpa, da Kitajska v bistvu izkorišča Ameriko, absurdne. Če bodo mobilne telefone začeli proizvajati v ZDA, bodo kar trikrat dražji, kot so bili doslej.

Najnovejša napoved ameriškega predsednika Donalda Trumpa je, da bo uvedel 25 odstotne carine na kitajske izdelke vredne 200 milijard dolarjev, če pa v Pekingu ne bodo popustili, je napovedal obdavčitev vsega kitajskega izvoza v ZDA, ki presega vrednost 500 milijard dolarjev na leto. Začetek totalne trgovinske vojne med obema največjima svetovnima ekonomijama bi prizadela ves svet.  Brez okoli 500 tisoč kitajskih študentov, ki študirajo na ameriških univerzah, bi se le te znašle v hudih finančnih težavah, če se Kitajski študenti ne bi več šolali v ZDA. »Trump hoče za vsako ceno doseči, da se bo Kitajska odrekla svojega programa ‘Made in China 2025’, ki bo Kitajski omogočil, da bo postala tehnološka velesila prvega ranga. Eden od kitajskih strateških izhodov je, da se povežejo z Evropo, saj smo na isti celini. Tako bi blago hitro prišlo do Evrope, ki Kitajske ne ogroža več tako, kot v času kolonializma, ima pa visoko tehnologijo in trg z veliko kupno močjo. Evropa pa prav tako potrebuje velik kitajski trg. Hrvati v odnosih s Kitajsko hitro napredujejo. Hrvaška je tu korak pred Slovenijo. Glede na usodne spremembe v mednarodni politiki, bi morali v Sloveniji doseči neki nov strateški konsenz. Glede tega se bojim, da še ni prišel pravi čas, ker so stranke politično in ideološko preveč razdeljene. Ko smo se osamosvajali, smo imeli neke skupne cilje, sedaj pa jih očitno nimamo več. Kitajska podjetja na primer gradijo most na Pelješac in zaradi tega Hrvati v odnosih s Kitajsko hitro napredujejo. Pri nas je hotela Kitajska za 800 milijonov evrov zgraditi 2 TIR, pa jim sploh niso odgovorili. Okrog so jih prinesli pri brniškem letališču, sedaj se enako obeta z mariborskim, kjer bo država morala vračati 16 milijonov eurov Evropi in tako dalje. Hrvaška je tu korak pred Slovenijo. Mi pa smo še vedno v skupini držav, ki imajo s Kitajsko razvito le pragmatično sodelovanje,« o naših odnosih s Kitajsko obrazloži dr. Lipušček.

Prekmurje v vrtincu Pariške mirovne konference 1919

V drugem delu je pogovor tekel o njegovi knjigi Prekmurje v vrtincu Pariške mirovne konference 1919, posvečeni 100-letnici priključitve Prekmurja k matičnemu narodu. Pogovor pa je popestril s prikazom fotografij na projekcijskem platnu. Dramatično dogajanje v Prekmurju tistega časa, ko skoraj do zadnjega diha ni bilo jasno, kako bodo velike sile na pariški mirovni konferenci odločile o usodi Prekmurja, je v knjigi, ki jo je izdala Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija, razčlenil dr. Uroš  Lipušček.

»Pred sto leti, 18. januarja 1919, se je v Parizu pričela mirovna konferenca. Na njej so diplomati, politiki in geografi določali meje povojne Evrope. Na razvalinah nekdanjih imperijev in pogoriščih človečnosti so risali in prikrajali nove meje med ljudmi, narodi in državami. Na konferenci se je odločalo tudi o usodi Slovencev. Z njenimi odločitvami smo izgubili Primorsko in del Notranjske, po plebiscitu pa tudi ves sever Koroške. Prisodili pa so nam današnje Prekmurje«, je dejal dr. Lipušček.

Avtor monografije dr. Uroš Lipušček je v knjigi širše predstavil svojo študijo o izjemno zapletenih mednarodnih in diplomatskih odnosih že med prvo svetovno vojno ter diplomatskem zakulisnem in tajnem dogovarjanju o povojni usodi posameznih narodov, držav v Evropi in širše. Podrobneje je razčlenil priprave na pariško mirovno konferenco in njeno diplomatsko zakulisje ter dramatično odločanje na njej o usodi Slovencev in slovenskih dežel razpadle Avstro – ogrske monarhije. Na predstavitvi je na podlagi dostopnih arhivov v ZDA in drugih virov podrobneje osvetlil vse bistvene elemente in zaplete pri odločanju o usodi Prekmurja ter odločujočo vlogo ZDA z njenim predsednikom Wilsonom na čelu in vlogo njegovega svetovalca, profesorja in kartografa D. W. Johnsona, za katerega je leta 1935 dr. Matija Slavič, tudi sam izjemno pomemben član jugoslovanske delegacije na konferenci glede odločanja o Prekmurju, zapisal, da bi mu morali v zahvalo postaviti spomenik v Prekmurju.

Dve uri trajajoči pogovor z dr. Lipuščkom je prinesel čisto drugačen pogled na Kitajsko ter na 100-letnico priključitve Prekmurja k matični državi. Pogovor z gostom tokratnega Srečanja z ustvarjalci si lahko ogledate v zgornjem videu.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar