Domžalska premiera novega slovenskega filma Posledice

“Zaradi svojega večletnega dela v vzgojnem zavodu za mladostnike mi je bilo od nekdaj skorajda samoumevno, da se bom te teme nekoč lotil tudi v filmu. Ideja, da bi posnel dokumentarni film, je v meni tlela dlje časa, a sem se vedno znova zavedel, da filma v obliki, kakršni bi si želel sam, ne bom mogel realizirati. V mislih sem imel surovo, neolepšano pripoved o mladostnikih v zavodih, ki ne bi delovala izumetničeno in spolirano ali kot teren za objokovanje in obsojanje,« je po domžalski premieri novega slovenskega filma Posledice dejal režiser Darko Štante.

Pogovora po projekciji novega slovenskega filma Posledice, ki je v Mestnem kinu Domžale potekal v torek, 23. oktobra, so se poleg režiserja Darka Štanteta odzvali še producenta Jerca in Andraž Jerič, montažerka Sara Gjergek ter igralci Gašper Markun, Blaž Setnikar in Dejan Spasič. Pogovor z gosti je vodil Jure Matičič. Film govori o fantu, ki pristane v vzgojnem zavodu in se mora  boriti za svoje mesto v skupini varovancev pod vodstvom Željka, ki ga kmalu vzame pod svoje okrilje, in pod pritiskom novega okolja hkrati poskrbeti, da njegova skrivnost ne pride na plan.

18-letni Andrej je zaradi svojega težavnega vedenja poslan v vzgojni zavod za mladino, kjer spozna Željka, neformalnega vodjo tamkajšnjih gojencev. Ko odkrije Andrejevo skrivnost, ga prične Željko kmalu izkoriščati v svoj prid. Andrej je tako kmalu postavljen pred preizkušnjo odgovornosti in ohranjanja svoje moralne integritete. Odločiti se mora med Željkom in njegovim divjim življenjem ter tem, kako ostati zvest samemu sebi. Celovečerni prvenec domžalskega režiserja Darkota Štanteta je svetovno premiero doživel na festivalu v Torontu.

Večina vzgojnih zavodov v Sloveniji je nastala po drugi svetovni vojni, v takšni obliki, kot jih poznamo danes, pa obstajajo nekje od začetka sedemdesetih let, ko je vzgoja prešla iz avtoritativnega na permisivni model. Kljub temu pa ostaja dejstvo, da vzgojni zavodi ostajajo totalne institucije. Od nekdaj in tudi danes. Ker so razlogi, zaradi katerih mladostnike danes nameščajo v zavode, zelo različni in ker so tudi njihove težave pogosto povsem neprimerljive, se zdi, da so zavodi v svoji nespremenljivosti preživeta oblika pomoči. Ob hitrih spremembah v družbi tudi tamkaj zaposleni ne sledijo več vsem tipom težav, s katerimi se soočajo mladostniki, kar posledično privede tudi njihovih lastnih frustracij. Vse to, združeno z dolgoletno izpostavljenostjo težkim zgodbam, nemoči in agresiji, vodi do apatije. Zaposleni so potem pogosto odsevi staršev mladostnikov s katerimi delajo: nemočni, obupani in agresivni. Vzgojitelji se pogosto zato kar sami degradirajo na nivo paznika, ki zaradi lastne nemoči pogosto pogleda stran. Tudi, ko ne bi smel. Sistem očitno ne deluje, a mi se pretvarjamo, da je vse v redu.

V filmu je režiser skušal zavod prikazati kot vase zaprto, rahlo klavstrofobično ustanovo, znotraj katere nič zares ne deluje kot bi moralo. V odsotnosti vzgojiteljske avtoritete mladostniki hitro vzpostavijo svojo hierarhijo, v kateri so vzgojitelji povsem nepomembni. Zavod je prostor brezvladja, v katerem ni videti svetle točke

Pogovor z ustvarjalci filma si lahko ogledate v zgornjem videu.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar