Domžalska premiera komične drame “Ne bom več luzerka”

Komična drama o prepadu med preveč izobraženimi in premalo zaposljivimi milenijci ter njihovimi starši, ki so imeli velika pričakovanja za svoje otroke, sedaj pa nemočno opazujejo, kako jim v življenju ne uspeva. 29-letna Špela je diplomirala iz umetnostne zgodovine, kar pomeni, da še nikoli ni imela redne službe. Za razliko od njenih najboljših prijateljic, ki sta se pred leti odselili iz Slovenije in se ne nameravata vrniti, Špela trmasto vztraja, da bo ostala v Ljubljani. Ko delo v tujini dobi tudi njen dolgoletni fant, Špela ostane brez stanovanja, službe in družbe. Preseli se k staršem in babici, ki zdaj živi v Špelini otroški sobi. Toda želi se osamosvojiti in odrasti, namesto da bi še naprej podaljševala svojo že tako ali tako deset let predolgo adolescenco.

Domžalska premiera komične drame »Ne bom več luzerka« je Mestnem kinu Domžale potekala v petek, 22. marca 2019, na pogovoru po projekciji filma, pa je Jure Matičič gostil režiserko in scenaristko Uršo Menart. V pogovoru je gostja predstavila ozadje samega filma in snemanja, spregovorila pa sta o njenem delu.

Urša Menart je leta 2010 diplomirala iz filmske in televizijske režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Trenutno je samozaposlena v kulturi kot režiserka in scenaristka. Ker je tudi sama, kot tudi njene prijateljice in prijatelji, doživljala kalvarije zaposlovanja mladih, saj so z zakoni, da zaposleni z diplomami padejo v drugačne plačne razrede kot »navadni« smrtniki, naredili to, da se mladi težje zaposlijo, saj delodajalci gledajo na to, da plačajo čim manj in čim več zaslužijo, za to pa niso diplomanti dobrodošli.

V zvezi z nastankom filma je Urša povedala, da je nastal z nizkimi denarnimi sredstvi, snemali so z digitalno kamero, kjer so kombinirali z objektivi iz leta 1950-60, ki so naredili odlično sliko nočnih posnetkov Ljubljane, saj niso hoteli imeti preveč razsvetljene kraje snemanja, pa tudi denarja ni bilo preveč. Kljub temu je film odlično posnet in tudi zgodba je ravno aktualna teh nekaj let, ko ogromno mladih, ki doma ne dobi dela, odide v tujino za kruhom.

»Naši starši so bili idealistični. Razmišljali so o tem, da bomo imeli več možnosti v življenju, kar morda resnično imamo, a je na drugi strani ekonomski položaj za nas precej težji, česar pa niso predvideli. Med mladimi se pogosto pojavi vprašanje, kaj naj sploh tukaj počnem, če pa je drugje lahko bolje. Tudi starejšim se včasih zdi čudno, da še vedno obstajajo mladi, ki si želijo ostati v Sloveniji. Starejši pogosto celo priporočajo odhod v tujino, v smislu, pojdite, dokler ste še mladi in izkoristite to priložnost. A tako razmišljanje v resnici ne rešuje težav,« je povedala Urša.

Na vprašanje Jureta Matičiča, koliko je torej v filmu avtobiografskih detajlov, je gostja pogovora dejala, da je v nekem obdobju odkrila, da so se vse njene prijateljice, s sestro vred, odselile v tujino: »Skoraj vsak mesec je nekdo od mojih znancev odšel. Ostala sem sama in ugotovila, da imam več stikov s prijateljicami po skypu kot v živo. Začela sem se spraševati, ali ne bi morala tudi jaz drugam. Kakšen smisel ima moje vztrajanje v Ljubljani? Rekla sem si, morda pa lahko iz te dileme potegnem nekaj dobrega. Nekaj ustvarim. Ta film je bil eden od razlogov, da sem ostala v Sloveniji. Iskreno najbrž nikogar v Berlinu ali Londonu ne bi zanimale moje zgodbe ali to, kako njih vidim jaz. Svojo zgodbo lahko najbolje naredim doma, ker poznam to okolje in imam o njem mnenje. To dilemo sem nato prelila v scenarij. No, avtobiografski detajl je v filmu tudi ta Špelina načelnost, da je treba ostati doma in “ne pustiti, da bodo kreteni vse zafurali.” Mislim, da je Eva Jesenovec to držo zelo dobro ponotranjila«.

Film Ne bom več luzerka je na 21. festivalu slovenskega filma v Portorožu prejel nagrado za najboljši film. Relevantnost teme, dodelan scenarij in precizna režija Urše Menart, izvrstna igralska zasedba z Evo Jesenovec na čelu ter vsi preostali avtorski prispevki tvorijo prepričljivo celoto. Generacijska problematika je aktualna in pereča, a jo film obravnava z inteligentno noto humorja, absurda in topline.

Če boste imeli priložnost, si film le oglejte.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar