Butara velikanka že krasi Goričico
Z veliko hitrostjo se bližajo velikonočni prazniki. Še preden bomo vstopili v obdobje največjega krščanskega praznika, bomo praznovali cvetno nedeljo, imenovano tudi oljčna nedelja, v spomin Jezusovega slovesnega prihoda v Jeruzalem. Ta praznik pa je povezan z izdelovanjem butaric, saj v Sloveniji ni kraja, kjer na cvetno nedeljo ne bi k blagoslovu nosili šopov in snopov spomladanskega zelenja različnih velikosti, tudi takšnih, ki jih je zelo težko spraviti skozi cerkvena vrata.
Prav takšno butaro velikanko, veliko kar 15 metrov, so v četrtek, 6. aprila 2017, pred domžalsko cerkvijo na Goričici postavili odrasli domžalski skavti. Butara velikanka pa že naznanja, da se bližajo velikonočni prazniki. Po tradiciji se odrasli domžalski skavti pred cvetno nedeljo zberejo na domačiji pri Pavlijevih (po domače Pr` Mirt), kjer začne s pridnim delom nastajati lepotica iz zelenja. Ker je za izdelavo takšne butare potrebno kar veliko leskovih vej, bršljana, oljčnih vej, vresja in pušpana, se priprave začenjajo že teden dni prej. S tradicijo izdelave in postavitve butare velikanke, so odrasli domžalski skavti pričeli pred več kot desetimi leti, vsako leto pa poskrbijo, da krasi Goričico.
Če pogledamo malo v preteklost, so se oljčne vejice, preprosti šopki ali majhne butarice meščanov vedno težko primerjale z butarami na kmetih. Te so bile vedno zajetne, visoke in težke, da so jih morali včasih v cerkev prinesti z naramnicami na hrbtu, ali pa so bile tako dolge, da jih je moralo nositi več fantov, ki so jih komaj spravili skozi cerkvena vrata. Kmetje so potrebovali velike butare zato, ker so jih po blagoslovu doma razdrli in »žegnan les« razdelili na nešteto krajev, kjer naj bi jim varoval imetje in pridelek. Butare pa niso bile velike zgolj zato, ker so njihov »žegen« uporabili za omenjene zadeve, ampak tudi zato, da so se z njimi postavljali ali celo tekmovali. Postavljali so se pred sosedi, fantje med sabo in pred dekleti, ena vas je tekmovala z drugo vasjo.
