Boris Cavazza na Literarni kavarni »Vsako življenje je lahko roman. Za življenje Borisa Cavazze je en roman premalo«

V Knjižnici Domžale je v sredo, 11. januarja 2017, so na Literarni kavarni gostili izjemnega gosta, Borisa Cavazzo, ki se je odzval povabilu Mirjam Slanovec. Razlog, da v dvorani Knjižnice Domžale ni bilo prostega stola in se je moral marsikdo drenjati stoje, je nov avto biografski roman z naslovom Cavazza, ki ga je izdala Študentska založba, je pa rezultat najdaljšega intervjuja z Borisom Cavazzo pisateljice Vesne Milek.

"Vsako življenje je lahko roman. Za življenje Borisa Cavazze je en roman premalo", je v uvodu srečanja dejala Mirjam Slanovec. Pogovor je stekel o življenju Borisa Cavazze, o njegovem rojstvu, ki je bil sad ljubezni Italijana in Slovenke, o otroštvu, ki ga je preživel v Italiji. Ko mu je umrl oče, sta se z mamo v tistih težkih časih druge svetovne vojne preselila v Solkan. Pogovor je tekel o njegovi selitvi po Sloveniji od sorodnika do sorodnika v Kobarid, pa v Krško, pa spet v Solkan. Za fanta, ki je znal bolje italijanski kot slovenski jezik, so take selitve samo še bolj utrdile, saj so bile marsikje prave "zverine", kot nam je dejal gost večera.

Zgodba, ki jo je zaupal Vesni Milek, je stkana iz drobcev spomina, trenutkov, otroških krivic, sramu, premagovanja ovir, vonjev, barv in razpoloženj. Spomnil se je, ko sta z Vesno Milek tri ure snemala pogovor, pa mu čez nekaj dni reče, da bosta morala ponoviti intervju, ker se ji je vse zbrisalo. Dosti dni sta preživela skupaj, se pogovarjala, zapisovala, snemala, zatem pa je Vesna Milek okruške spomina povezala v biografski roman, ki pripoveduje o nekem ranjenem otroštvu med drugo svetovno vojno in po njej, padcu Mussolinija, prvih zaljubljenostih, prvih udarcih v boksarskem ringu, o poeziji Vitomila Zupana, preživetih nevihtah na morju, o Leningradu takoj po vojni, o usodni ljubezni, o bolečini ob izgubah svojih bližnjih.

"Odločal sem se na vrat na nos. Nisem bil ravno konceptualist svojega življenja. Nisem niti vedel, kaj bi študiral," je dejal Cavazza. Tako je obiskoval pomorsko akademijo, delal na ladjah, kjer je bilo življenje eno samo garanje. Veliko je bral, saj v njegovih mladih letih in tudi na ladjah, na katerih je garal, ni bilo drugega. Ne časopisov, televizije tako ali tako ne, poslušali so samo radio, pa še tistega je imel samo kapitan ladje. Preizkusil se je v marsičem, tudi v boksu. Ker mu šolanje ni šlo preveč od rok, saj je podnevi delal, zvečer pa hodil v šolo, se je pač odločal za stvari sproti. Tako se je srečal tudi z gledališčem.

Borisa Cavazze akademija sprva niti ni zanimala. Spominja se, da ni vedel, kaj bi študiral, pa mu je Dare Valič svetoval: "Pojdi na akademijo, tam ni matematike, ni fizike, ni kemije." In je šel. Čeprav si svojega življenja brez igralstva danes verjetno težko predstavlja. "Na akademijo me je zvabil Dare Valič, češ da tam ni matematike, ni fizike in ni kemije. AGRFT me takrat ni niti malo zanimal, a profesorica Vida Juvan je svetovala, naj vztrajam do konca, ko sem po dveh letih obupal in želel nazaj na ladjo. Naj vztrajam še dve leti in če me tudi takrat ne bo prevzelo, lahko grem še vedno na morje. No in potem me je začelo zanimati."

Avtobiografski roman Borisa Cavazze, ki je spisan skozi perspektivo publicistke in pisateljice Vesne Milek, je silovita, čustvena in tragična izpoved našega velikega igralca in režiserja, ki mu življenje ni prizanašalo ne z dobrim ne s slabim, ga obdarilo z mnogimi talenti in divjo življenjsko energijo, a ga hkrati velikokrat postavilo pred težke preizkušnje, za katere si vsak želi, da ga ne bi doletele. Knjiga je skomprimirani in naturalistični slog, ki nas skozi življenje Cavazze požene v enem dahu. Knjigo je ravno zaradi tega vredno prebrati.