Z mehkim pristopom in pravo izbiro knjige, se lahko zgodi marsikaj

Branje knjig postaja svojevrstni izziv. Vsekakor zahteva določen angažma, vendar v zameno ponuja neverjetno izkušnjo in emocionalno bogastvo, za razliko od sodobne tehnologije, ki ponuja takojšnje rešitve brez pretiranega truda in pod vprašaj postavlja željo in zmožnost raziskovanja ter razvoja. 

Na predstavitvi knjižnih novosti založbe Miš, ki je potekala v prvi polovici junija, me je navdušila predstavitev, ki jo je imela Nika Susman, urednica in ena od organizatork festivala Bralnice pod slamnikom, ki se je nedavno zaključil. Prevzeli sta me njen entuziazem in energičnost. Fasciniralo me je, s kakšnim žarom v očeh je predstavljala različne knjige, kako pristno doživeto je pripovedovala o vsebini in kako se je vživela v besede, ki jih je izrekla. Iz nje je preprosto žarela neverjetna pristna strast in navdušenje nad branjem, zato sem jo povabila k pogovoru, saj je poletje čas, ko si lahko morebiti najlažje utrnemo čas zase in v mirnem zavetju hribov ali med božanjem toplih sončnih žarkov v senčki, privoščimo branje knjig, ki jih med letom pridno zbiramo na nočni omarici. Knjige, ki nas med branjem ponesejo v nam neznane širine in nas notranje obogatijo. Nas potolažijo ali vrnejo upanje. Širijo obzorja in omogočijo lažje razumevanje marsičesa, kar se nam dogaja.

Nika, v spominu mi je ostal vaš pogled na mlade bralce, ki ste ga izpostavili v najinem prejšnjem intervjuju. V vaših besedah je bilo začutiti ogromno spoštovanja ter vrednosti, ki ste jo podarili mladim bralcem. »Naj jih torej ne podcenjujemo«. Če zavrtiva čas nazaj, kakšni so vaši spomini na najstniške dni?

Že skoraj petnajst let je moje delo povezano z mladimi bralci in čeprav se je začelo po naključju, se med njimi res dobro počutim. Sama sem bila sicer dokaj umirjena, včasih malce vase zaprta najstnica, seveda sem rada brala, še več pa mi je takrat pomenila glasba, rada sem hodila na koncerte. Sem pa vedno potrebovala svoj kotiček miru in tišine, takrat je navadno napočil čas za kakšno knjigo. Najstniška leta so včasih naporna, ne veš kaj se dogaja s tvojo glavo in telesom, zdi se, da te nihče ne razume, ti ne razumeš drugih, zato je fino, če imaš kak hobi, ki te pomiri in razveseli. Meni je ogromno pomenilo brenkanje na kitaro, ki ga žal nikoli nisem razvila v kaj več od nekaj skupaj povezanih akordov, ampak spomnim se, da je bil to zame krasen odklop od problemov in skrbi.

Kar se nam zgodi prvič ali ima v našem spominu tovrstno oznako, je za nas nekaj posebnega. Se še spominjate naslova prve knjige, ki ste jo brali? V kakšen spominu Vam je ostala?

Če še tako napenjam možgane, se prve prebrane knjige nikakor ne morem spomniti, ena bolj obrabljenih in branih iz otroških dni je zagotovo zbirka angleških pripovedi Čarovnica in mavrična mačka. Imam pa zelo živ spomin na to, kako sem kot mlada bralka vsako knjigo prebrala čisto do zadnje strani, torej vključno s kolofonom in vsemi drugimi zapisi, in si predstavljala, kaj vse počnejo vsi tam podpisani ljudje in kakšno srečo imajo, da so njihova imena v knjigi! To se mi je zdelo res fascinantno. Sicer sem pa rada brala Astrid Lindgren, Julesa Verna, Deso Muck, Pet prijateljev, Pod svobodnim soncem …

Kaj Vas najbolj nagovori pri branju? Kaj je tisto, kar se Vas najbolj dotakne oziroma kaj nekako »podzavestno« iščete v knjigah?

Meni je knjiga tak naravni habitat. Že od nekdaj jo preprosto potrebujem. To je prava milina v primerjavi s hrupnostjo in hitrostjo sodobnega življenja, vsaka je svet v malem. Zakaj priporočam branje? Ker ti migajo možgančki, krepi se domišljija, skozi branje se ti odpirajo nova obzorja, spoznavaš druge kulture, zgodovino, občutja ljudi v različnih življenjskih okoliščinah, tvoj besedni zaklad se izboljšuje. Ker si vse bolj utrjena bralka oz. bralec, razumeš tudi zahtevnejša besedila, na primer razne pogodbe, tehnična navodila, težje podležeš lažnim novicam in manipulacijam, ker razumeš, kar prebereš, veš, kako se preverja dejstva. Včasih potem naletiš na tako neverjetno dober slog pisanja, da določene odstavke večkrat prebereš, res počasi, in potem občuduješ to veščino piljenja jezika, sestavljanja besed, stavkov. Lep primer, kako lahko knjiga približa neko področje, je na primer ravno prej omenjena zgodovina. Skozi šolska leta mi ni bila preveč blizu, odveč so mi bile letnice in suhoparno nanizani podatki. Zgodovino sem vzljubila prek knjig, zaradi katerih sem potem za nazaj obnavljala snov. In kako fino bi se mi zdelo, če mi nam učiteljice in učitelji takrat predlagali kak roman, da si lažje predstavljamo čisto konkretno življenje v različnih obdobjih, kako je bilo takrat odraščati. Zdaj je teh romanov res veliko in mnogi so odlični. Marsikdo bi najbrž zaradi tega imel raje tako zgodovino kot knjige, če se omejim na ta primer.

Ogromno je tem iz vsakdanjega življenja, o katerih bi bilo vredno pisati in marsikdo pogosto čaka, na tisto pravo, ki ga bo nagovorila, da bi se tudi sam dejansko lotil pisanja knjige. Zgodi se pa tudi povsem nasprotno. Toliko je tem, o katerih bi si želeli pisati, da je težko eno izbrat in se ji posvetit. Ste bili tudi vi kdaj v skušnjavi, da bi napisali knjigo? Kot urednica jih namreč izjemno veliko preberete.

Zaenkrat me še ni prijelo, ampak nikoli ne veš. Glede na to, da sem večino tekstov doslej pisala počasi in pri tem potrebovala mir in tišino, mislim, da v trenutnem tempu še nisem tam. Verjamem pa, da ko/če te neka tema zgrabi in začutiš navdih, povrhu vsega pa si še spreten z besedami, se preprosto usedeš in pišeš.

Ste tudi mama četrtošolke, ki je ravnokar zaključila šolsko leto in se podala v težko pričakovane počitnice. Odnos do branja se začne razvijati in negovati v družinskem krogu z izborom knjig, ki jih mame ali babice pogosto berejo otrokom. Vsaj včasih je bilo tako. Kako je to potekalo pri vas?

Naš dom je poln knjig. Oba s partnerjem jih veliko prineseva že zaradi dela, potem pa je tu še tista sladka razvada, ko greš mimo knjigarne in se seveda ustaviš … Če otroci vidijo, da starši berejo, je potem to tudi zanje nekaj samoumevnega. Tudi moja mama je imela vedno kje kakšno knjigo in nam je veliko brala. Še zdaleč jih nismo imeli toliko, kot jih imam zdaj, in vmes je bilo veliko šunda, ampak bile so samoumevne. Tako da, če so knjige doma, te tudi morebitna nekajletna pavza ne bo spremenila v nebralca, enkrat boš že vzel kakšno iz police. Če pa ne, pa tudi ne bo konec sveta. Skoraj desetletnici še zdaj rada berem na glas, sploh ker se malo otepa daljših romanov in je to priložnost, da vidi, kako kul so in da se splača vztrajati do konca. Štiriletnice pa knjige sprva sploh niso zanimale. Nisem je silila, sem ji pa včasih podtaknila kakšno res fino igroknjigo in zdaj tudi ona rada prisluhne praktično vsemu. Pri nas so trenutno na primer priljubljene pop-up knjige in enciklopedije, iz katerih potem prerisujeta živali. Tudi to je v redu, s knjigo lahko počnemo različne stvari. Se je pa med karanteno zgodila zanimiva stvar. Naše knjige so šle v izposojo na različne konce, tudi tistim, ki sicer ne berejo, kar se mi je sploh zdelo fino. Moja tašča pa se je izkazala za maratonsko bralko, saj ji skoraj nimam več česa predlagati, z lahkoto je zmazala tudi zahtevnejše romane, ki ji jih morda ne bi pripisali. Včasih ljudje tega ne obešajo na veliki zvon, pa so vseeno strastni bralci in te s svojo kilometrino lahko kar presenetijo.

Ste strastna bralka in verjamem, da obstaja misel, spodbuda, ki bi jo želeli prenesti mladim, ki morebiti še niso našli tisto nekaj, kar bi jih spodbudilo, da bi se odločili dati priložnost tudi knjigam?

Morda je prvi del odgovora bolj namenjen odraslim. Več slabega kot dobrega lahko storiš s siljenjem v branje. Z mehkim pristopom in pravo izbiro knjige, se lahko zgodi marsikaj. Če koga odvrača dolga knjiga, zakaj ne bi poskusil s stripom, ki je povrhu vsega duhovit? Če ti otrok nonstop nosi kartonke, ki jih je že zdavnaj prerasel, pa naj jih bere, potem pa skupaj za povrh prelistajta še kakšno slikanico. Krasna izbira za skupno druženje so igroknjige, ki zahtevajo medsebojno interakcijo in tudi malce več angažmaja s strani bralca, ampak otroci jih imajo kar radi. In še: naj tudi vas otroci vidijo s knjigo v rokah. Ogromno odraslih namreč v celem letu ne prebere niti ene knjige. Malo mlajšim pa polagam na srce: ne se preveč obremenjevati s tem, kaj bi morali in kako bi morali brati, ampak prisluhnite temu, kar vam je všeč, tematsko ali žanrsko. V knjižnici ali knjigarni vam bodo gotovo znali svetovati. Kanček humorja v knjigah je za premostitvene težave vedno dobra izbira. Tako za odrasle kot za mladostnike pa velja, da nas prekomerna raba zaslonov dela nemirne, razdražljive, žalostne, pa se tega sploh ne zavedamo. Knjiga je zato lepa priložnost za odmik na otoček miru, ki vsaj za nekaj časa upočasni siceršnji vsakdan.

Nekaj predlogov za poletno branje založbe Miš:

 

Andy Griffiths, Terry, Denton, 52-nadstropna hišica na drevesu

Oklevajočim bralcem vsekakor priporočam zbirko o hišici na drevesu. Zadnja knjiga v seriji avstralskega ustvarjalskega para je 52-nadstropna hišica na drevesu, vsekakor pa splezajte tudi na 13-, 26- in 39-nadstropno hišico na drevesu. To je res izjemno zabavno branje s pravima pobalinoma v glavnih vlogah. Malo celo spominja na strip! Zbirka je po svetu izjemno priljubljena, četrta knjiga, 52-nadstropna hišica na drevesu, pa je bila leta 2014 najbolj prodajana avstralska knjiga. Avtorju Andyju Griffithsu največ pomeni, ko k njemu pristopi kak otrok in mu pove, da je zaradi hišice na drevesu začel brati. Zato je namreč tudi začel pisati – ne da bi otroci knjige samo prebrali, ampak bi jih imeli resnično radi. Jeseni izide že naslednji del. In še: ne ustrašite se števila strani, besedila je v resnici malo, je pa toliko več prismuknjenih ilustracij.

Helen Harvey, Emmy na potezi, prev. Brigita Orel, Miš založba, 2022

To knjigo priporočam zato, ker je lep primer združitve gejmerskega in resničnega sveta. Morda je ravno ta kombinacija krasno povabilo v branje. Gre za prvenec britanske avtorice Helen Harvey, ki je tudi sama gejmerka, predvsem pa je želela svet iger predstaviti s pozitivnega vidika. Emmy je zvezda računalniških iger, množica oboževalcev hiti, da bi si ogledali njen gejmerski video, v igri Varljivi otoki ji namreč uspe skoraj nemogoče! Po drugi strani pa življenje v šoli ni enostavno – nanjo se spravlja sošolka Vanessa in Emmy se bo morala naučiti, kako se postaviti zase tudi v resničnem življenju. Ta zgodbo o ljubezni do videoiger, ustrahovanju, postavljanju meja in iskanju pristnih prijateljev bo nagovorila tako igralce in neigralce, predvsem pa odprla vrsto zanimivih iztočnic o spletnem in resničnem življenju. Spremno besedo je napisal Rok Gumzej, svetovalec Centra pomoči pri prekomerni rabi interneta Logout. V njej se sprašuje, kateri pogled je pravilen: so igre ta fantastična stvar, kjer lahko razvijemo pozitivno samopodobo, se družimo v virtualnem prostoru s prijatelji in se ob tem zabavamo? Ali so igre bolj tvegana aktivnost, ki nas lahko tudi zasvoji in ogroža naša druga življenjska področja? In zaključi, da se odgovor skriva nekje vmes. Igre so zabavne, odlične za razvijanje veščin, a živeti je treba tudi v resničnem življenju. Kot je to storila Emmy. Kot je deloma storil tudi sam. Morda še zanimivost: Emmy in njeni prijatelji iz Einsteinov imajo težave s pisanjem, črkovanjem. Zanimiv pristop ubere njihova učiteljica, ki prepozna njihove veščine iz virtualnega sveta in jih zna prenesti tudi v šolsko okolje.

Poletje na bazenu, Will Gmehling, prev. Alexandra Natalie Zaleznik, Miš založba, 2022

Knjiga je čudovit knjižni uvod v poletje z vsem, kar JE poletje: plavanjem, skakanjem, ocvrtim krompirčkom, sladoledom, kremo za sončenje, nadležnimi reševalci – in seveda prvo ljubeznijo. Potem ko na bazenu nekega otroka rešijo pred utopitvijo, se poletje za Alfa, Katinko in Robija močno spremeni. Za nagrado dobijo neomejen brezplačni vstop na letni bazen in vstopnice dodobra izkoristijo – v vsakem vremenu! Vsi trije si do konca poletja zadajo cilje: Alf si želi skočiti z desetke, Katinka prekravlati dvajset dolžin, Robi pa bi rad samostojno plaval. Bukowskijevi so preprosta in ljubeča družina, ki zna življenje zares živeti. Čeprav si ne morejo privoščiti dragih počitnic v tujini, jih to ne obremenjuje preveč. Roman sporoča, da ne potrebujemo veliko, da bi se imeli lepo, včasih le drug drugega. Otroci med dolgim poletjem naletijo na veliko različnih ljudi, situacij in preizkušenj, predvsem pa se potrdi, kar že dolgo vedo: v življenju je dobro biti prijazen in sočuten do vseh, pa se bo vse lepo izšlo. Roman je leta 2020 prejel prestižno literarno nagrado Deutscher Jugendliteraturpreis, napisan pa je v kratkih in obvladljivih poglavjih.

Avtor: Petra Petravič; Foto: založba Miš