Vinko Möderndorfer je diplomiral iz režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Kot režiser je začel delati v Eksperimentalnem gledališču Glej v Ljubljani, kjer je bil nekaj časa tudi umetniški vodja. Nato je sodeloval z različnimi gledališči, deluje pa tudi kot radijski, televizijski in filmski režiser. Do danes je zrežiral več kot sto gledaliških in opernih predstav. Leta 2003 je prejel naziv docenta za gledališko režijo.
Svojo literarno pot je začel v drugi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Najprej se je posvetil poeziji, nato pa nadaljeval na vseh področjih literarnega ustvarjanja – od proze do dramatike, esejistike, radijskih iger, filmskih scenarijev, otroške in mladinske literature.
V knjižni obliki je objavil več kot šestdeset del s področja proze, poezije, dramatike in esejistike. V strokovnih člankih in esejih se ukvarja s področjem gledališke režije, dramaturgije in igre ter aktualnih družbenih dogajanj.
Med deli, ki jih je ustvaril v zadnjih letih, je otrokom namenil pesniško zbirko Pesmi in pesmičice, mladostnikom romane Kot v filmu, Kit na plaži in Jaz sem Andrej, odraslim pa romane Balzacov popek, Konec zgodbe in Druga preteklost, zbirko novel Navodila za srečo, esejistično delo Ljudomrznik na tržnici …
Njegov najnovejši mladinski roman nosi naslov Resnična zgodba. Pripoveduje o petnajstletni Ajdi (ime je izmišljeno, zgodba pa naj bi bila resnična), dijakinji prvega letnika gimnazije, ki se spopada z običajnimi težavami svojih vrstnikov. Hrepenenje po prvih simpatijah in nerazumevanje staršev sta temi, ki zaposlujeta večino pogovorov med Ajdo in njeno najboljšo prijateljico Vesno. Ko jo na zmenek povabi eden najbolj priljubljenih fantov na šoli, za nekaj dni zažari od sreče, vendar zaljubljenost ugasne prav tako hitro, kot je vzplamtela. Po tem razočaranju in po Vesninem nasvetu si naloži aplikacijo Instagram, prek katere začne klepetati z različnimi fanti. Med njimi njeno pozornost najbolj pritegne Blaž, s katerim si začneta redno dopisovati, njuni pogovori pa postajajo vse pogostejši in vse bolj ljubeči. Ko se prvič odločita za videoklic, Ajda Blaža vidi le od daleč in nejasno, ko pa se nameravata prvič srečati v živo, gre vse zelo narobe …
Resnična zgodba je roman o zelo resničnih nevarnostih, ki na naivne najstnike prežijo na spletu, predvsem na družbenih omrežjih. Starejši moški, ki se predstavljajo kot precej mlajši, pogosto prežijo na dekleta, željna pozornosti, sprejetosti in ljubezni. Včasih poskušajo pridobiti fotografije, s katerimi nato izsiljujejo svoje žrtve, drugič jih želijo zvabiti na srečanje v živo in jih zlorabiti. V redkejših primerih pa se lahko zgodi celo to, kar se zgodi v Resnični zgodbi Vinka Möderndorferja.
Vsi razumemo, kako nadležna, odveč in naporna se najstnikom zdijo nenehna opozorila staršev, da na elektronskih napravah preživijo preveč časa in da na spletu nanje prežijo številne nevarnosti. Kljub temu upam, da bo v prihodnje še več držav sledilo pobudam za dvig starostne meje za uporabo družbenih omrežij in morda tudi za omejitev uporabe pametnih telefonov pri mlajših otrocih. Najstnike, ki se ujamejo v katero koli izmed pasti, ki jih ponuja splet, lahko namreč doletijo nepopravljive in travmatične posledice, ki jim za vedno spremenijo, uničijo ali celo vzamejo življenje.
Družbena omrežja so lahko zabavna in koristna, vendar so lahko tudi nevarna. Zato bi bilo dobro prisluhniti vsaj delu opozoril staršev, učiteljev in drugih odraslih, ki vam želijo dobro.
Pomemben roman za najstnike od 13. leta dalje.
Odlomek iz knjige:
Počasi sem se bližala lokalu. Cmok sem imela v grlu. Trema? Ja, najbrž. Kaj mu bom rekla? Mu dam roko? Se naj nasmehnem? Naj počakam, da mi on ponudi roko? Kaj se bova pogovarjala? Naj vstopim? Naj ga počakam zunaj? Najbrž že sedi notri. Pogledala bom skozi veliko okno, in če ga bom zagledala, bom vstopila, če ga ne bo, bom pa počakala zunaj.
Gotovo je že prišel. In me čaka
Prišla sem do vrat.
Pred vhodom ni bilo nikogar. Malo dalje, na vogalu križišča, je stal možakar in kadil. Stopila sem bliže velikemu oknu in pogledala v notranjost. Lokal je bil skoraj prazen. V kotu sta sedeli dve gospe in se pogovarjali. Ostale mizice so bile nezasedene. Natakar je za pultom leno pomival kozarce.
Ni še prišel, sem pomislila, počakala bom.
»Ajda!« sem nenadoma zaslišala hripav glas.
Obrnila sem se. Za mojim hrbtom je stal možakar. Tisti, ki sem ga videla stati na pločniku in kaditi.
»Blaž me je poslal,« je rekel in se nasmehnil. Bil je za glavo višji od mene. Plešast in debelušen. Umaknila sem se korak nazaj.
»Ajda, ne boj se. K Blažu te bom peljal.«
Srce mi je začelo močneje biti. Možakar se je smehljal. Tako čudno se je smehljal. Kot da se trudi biti zelo prijazen. Potem je stopil nazaj do roba pločnika in odprl zadnja vrata avtomobila. »Ne boj se. Sedi. K Blažu greva. Pričakuje te …«
Avtor: Janez Dolinšek, Knjižnica Domžale
Related
