Raynor Winn: Poteze narave

Raynor in Moth Winn sta leta 2013 po neuspelem poslu v zrelih letih ostala brez doma, ki sta ga gradila vse življenje, brez prihrankov in brez zaslužka. Poleg tega so Mothu diagnosticirali hudo degenerativno bolezen, ki je napovedovala nezavidljiv potek in zgodnjo smrt.

Soočena z neizogibnim sta se odločila, da ne bosta izkoriščala gostoljubnosti prijateljev in sorodnikov in vdana v usodo čakala na pomoč države, ampak brezdomstvo vzameta dobesedno in se odpravita na pot. S preostankom denarja kupita šotor, nahrbtnika in spalni vreči ter se podata po težki in za njuno telesno stanje vsekakor prezahtevni jugozahodni obalni poti v Združenem kraljestvu.

Pripoved, zapisana v prvi knjigi Rynor Winn z naslovom Prežeta s soljo, ni zgolj popis popotovanja in oris brezčasne starodavne pokrajine, ampak zgodba o soočanju z izgubo in smrtjo ter predvsem zgodba o sožitju z naravo, o zlitosti z njeno neustavljivo močjo, o neskončni ljubezni ter pomenu in odrešilnosti življenja v sedanjem trenutku.

Avtorica opozarja tudi na problematiko brezdomstva v Združenem kraljestvu in odklonilen odnos do brezdomcev na splošno. Knjiga je postala uspešnica, zanjo je avtorica prejela več nagrad

Zdaj je pred nami že njena tretja knjiga (druga nosi naslov Divja tišina), Poteze narave, v kateri zakonca prehodita 1600 kilometrov od Škotske do Jugozahodne obalne poti. Potem ko sta se udomačila na posestvu v Cornwallu, ki jima je s sadovnjakom, gozdom, potokom, žuželkami in številnimi pticami nudilo dobrodošlo zavetje, so se Mothovi bolezenski znaki začeli slabšati in pojavljati vse pogosteje. Neenakomerna hoja, tresenje rok, slabotnost in slabšanje spomina. Pa tudi nenadni padci, uhajanje urina in težave s požiranjem. Raynor se nikakor ne more sprijazniti s tem, da moški, ki je pretekel maratone, preplezal gore in ji vse življenje pomenil trdno oporo, zdaj s težavo drži sendvič, s katerega zaradi tresenja rok padajo kumarice. Ob prebiranju vodnika po poti po rtu Wrath, ki vodi od severozahodnega dela Škotske do Forth Williama in velja za najtežjo in najodročnejšo pot v Britaniji, v njej vzklije drobna želja, iskrica – bi s takšnim pohodom vsaj še za nekaj časa odložila bolezen? Bi ji to pomagalo, da ga še za nekaj časa zadrži? Vodnik pusti na dosegu Mothovih rok in čeprav on komaj prehodi kratko pot do sadovnjaka ter po najmanjšem naporu prespi cel dan, je voljan poskusiti. Tako se podata na tvegano pot po gorah in močvarah divjega Višavja. Na začetku počasi, oklevajoče in s hudim naporom, potem pa vedno lažje, bolj zanesljivo, s trdnim korakom in bistro glavo. In ko prideta na konec, preprosto nadaljujeta. Ob koncu poti vedno najdeta začetek nove. Tako od maja do konca avgusta prehodita vseh 1600 kilometrov od rta Wrath do svojega doma v Cornwallu.

Namen njune hoje ni v beleženju prehojenih kilometrov in časa, ampak v premagovanju bolezni, brezupu in upanju ter zlitju z naravo. Avtorica opiše ljudi, dogodke in dni, ki so se ji še posebej vtisnili v spomin in pomembno vplivali na pohodnika in njuno pot. Ker sta se na pohod odpravila takoj po odprtju meje s Škotsko, ki je bila zaprta zaradi covida, sta marsikje doživela hladen sprejem, v kavarne so zaradi strahu pred boleznijo marsikje spuščali le domačine in zato sta kot tujca, čeprav lačna, žejna, premočena in premražena, morala ostati pred vrati. Opozarja na perečo okoljsko problematiko, vidno pozornemu pohodniku – posledice ekspanzivnega kmetijstva, predvsem ovčereje, na razgaljena šotišča, ki v zrak izpuščajo ogromne količine ogljikovega dioksida, vpliv monokultur na zmanjševanje biotske raznovrstnosti in izumiranje ptic in žuželk. Zaradi svoje izkušnje z brezdomstvom tudi v tej knjigi opozori na brezdomstvo v večjih britanskih mestih.

Knjiga je potopis, opremljen s shematskimi zemljevidi in izvrstnimi opisi narave, hkrati pa je mnogo več – narava z vsemi lepotami, vremenskimi pojavi in neskončnimi širjavami je nujno povezana z našim življenjem, doživljanjem, čustvovanjem, družbenimi in okoljskimi pojavi. To je knjiga o poti, pa tudi knjiga o življenju in smrti, ljubezni in strahu pred izgubo, upanju in brezupu, pogumu in uspehu.

Avtorici in njenemu možu ter njunim podvigom in dogodivščinam lahko sledite tudi na Instagramu.

Več navdihujočih zgodb najdete na poletnem bralnem seznamu Knjižnice Domžale – Spomini, življenjepisi in biografije. Bralni seznami so na voljo v vseh enotah Knjižnice Domžale, več o knjigah s seznama najdete na povezavi Z naših polic.

»Ko moški pripoveduje zgodbo o svojem očetu, me v grlu zapečejo solze. O življenju, ki ga je preživel, ne da bi dosegel svoje cilje, ne da bi počel stvari, ki si jih je želel; o željah in upanju, ki so na koncu postale le obžalovanje. Zavijeva stran, jima zaželiva vse dobro in se mimo črede ponijev odpraviva na odrto močvirje. Tako enostavno je prelagati življenje, spraviti sanje na zgornjo polico, kjer jih ne moreš več videti in ti zato nikoli ni treba priznati, da so neizpolnjene. Preveč preprosto je, da bi se vse končalo, ne da bi upom vdihnili življenje, ne da bi jim dali priložnost, da poletijo. Bolje je prihraniti denar, čas, trud, prehoditi to pot, nositi srajco s papigami ali kar je že potrebno za uresničitev sanj, kot pa priti do bridkega konca z obžalovanjem.« (str. 248)

Avtor: Tadeja Rode Teran, Knjižnica Domžale