Cerkev Marijinega vnebovzetja na Goričici obeležuje 500 let od prve pisne omembe

Cerkev Marijinega vnebovzetja na Goričici, ena pomembnejših kulturnozgodovinskih znamenitosti Domžal, letos obeležuje 500 let od prve pisne omembe. Ob jubileju so v Knjižnici Domžale pripravili domoznanski prispevek, v katerem predstavljajo bogato zgodovino cerkve, nekdanjega protiturškega tabora in razvoj domžalske župnije.

Goričico je že Janez Vajkard Valvasor opisoval kot ljubko vzpetino sredi polj in ravnin. Po ljudskem izročilu naj bi jo na tem mestu ustvarila oziroma naplavila velika povodenj.

Stara cerkev Matere Božje na Goričici se v pisnih virih prvič omenja leta 1526. Takrat je morala zaradi bojev proti Turkom oddati tri kelihe, kar kaže, da je sodila med premožnejše cerkve v okolici.

Goričica je bila pomemben protiturški tabor

V času turških vpadov je bila cerkev obdana z močnim obrambnim sistemom. Okoli nje je stalo pravokotno obzidje s štirimi obrambnimi stolpi, celoten kompleks pa je obdajalo še okroglo obrambno obzidje s premerom približno 60 metrov in zunanjim obrambnim jarkom.

Trije stolpi so stali na vogalih obzidja, četrti pa na sredini in je služil tudi kot vhod. Stolpa ob zvoniku sta bila okrogla, v enem je bilo stanovanje za duhovnike, tretji stolp je imel obliko nepravilnega peterokotnika, vhodni pa kvadratni tloris. V pritličju so bile tudi line za streljanje s topovi.

Vrata v tabor so odpirali in zapirali z notranje strani z močnimi verigami, čez obrambni jarek pa je vodil lesen most. Zaradi svoje zasnove se je tabor na Goričici uvrščal med najpravilneje zasnovane taborske komplekse za obrambo pred Turki na Slovenskem.

Ko so leta 1892 podirali južni obrambni stolp, so našli kamen z vklesano letnico 1532. Iz tega je mogoče sklepati, da so takrat cerkev gradili ali vsaj dodatno utrjevali. Po vsej verjetnosti pa je cerkev na tem mestu stala že pred letom 1396, ko so Turki prvič prišli na Kranjsko.

Današnja cerkev stoji na ostankih stare gotske cerkve

Današnja cerkev Marijinega vnebovzetja je bila zgrajena na ostankih stare gotske cerkve. Zaradi naraščanja števila prebivalcev so leta 1892 sklenili, da bodo staro cerkev povečali in podaljšali. Pri prenovi so ohranili srednjeveški zvonik in stranska zidova ladje.

Orgle je leta 1928 izdelal Franc Jenko iz Šentvida pri Ljubljani, načrte za orgelsko omaro pa je istega leta pripravil Ivan Vurnik.

Pomembna prenova je sledila tudi leta 1951, ko je župnik Matija Tomc pri Jožetu Plečniku naročil načrte za obnovo cerkve in povečanje pevskega kora. Kor je nato v celoti zrisal Plečnikov učenec in asistent Anton Bitenc.

Po besedah Marjana Smolnikarja je bil kor izdelan iz tri leta starega slavonskega hrasta. Njegovo vzdržljivost naj bi po postavitvi preizkusili tako, da so nanj poslali sto domačinov. Konstrukcija je preizkus prestala in s tem naj bi bil opravljen tudi svojevrsten tehnični pregled.

Domžale so samostojna župnija postale leta 1908

Duhovniki so svojo službo na Goričici opravljali od leta 1776. Cerkev je takrat spadala pod mengeško župnijo, zato so na Goričici maševali le enkrat dnevno, druge verske obrede pa so za prebivalce opravljali v Mengšu.

Vikariat je bil ustanovljen leta 1801. Konec 19. stoletja so taborsko obzidje podrli zaradi povečanja cerkve in dograditve pokopališča. Po skoraj stoletnih prizadevanjih so Domžale leta 1908 postale samostojna župnija.

Knjižnica zbira spomine na lokalno preteklost

V Knjižnici Domžale ob jubileju vabijo tudi k raziskovanju domoznanskih vsebin. Posebno pozornost namenjajo zbiranju, raziskovanju in ohranjanju kulturne ter zgodovinske dediščine Domžal in okoliških krajev.

Občane, ki doma hranijo stare fotografije, razglednice, dokumente ali drugo gradivo, povezano z lokalno zgodovino, vabijo, da stopijo v stik s knjižnico. Tako želijo zbirko še naprej dopolnjevati in dragocene zgodbe ohraniti za prihodnje rodove.

Avtorica izvirnega domoznanskega prispevka je Lea Rems iz Knjižnice Domžale.

Vir: Knjižnica Domžale