Ajda Stina Turek: “Poslušalci bodo na zmenku z nami glasbeniki”

Trenutno najbolj znano Domžalčanko v New Yorku, Ajdo Stino Turek, glasbenico s srcem in dušo, ki je svoj pevski talent štiri leta nadgrajevala na Berklee College of Music v Bostonu, kjer je diplomirala z najvišjo oceno Summa Cum Laude, bomo maja in v začetku junija ponovno lahko videli doma, saj jo čaka kar nekaj nastopov. Na koncertih jo bo spremljal odličen pevec in violist, tudi diplomant z Berkleeja, Gerson Eguiguren, ki prihaja iz Južne Amerike, natančneje iz Ekvadorja. Septembra pa jo čaka Slovenska popevka, na kateri se bo predstavila s svojo avtorsko skladbo, za katero je tako glasbo kot besedilo v slovenščini napisala sama.

Spomnimo, da je Ajda lani doma pripravila turnejo, na kateri je predstavila svoj prvi avtorski album v angleščini. Po študiju Ajda ni zapustila ZDA, saj se je preselila v New York, kjer je polno zaposlena. Tik preden jo pozdravimo doma, smo z njo opravili krajši pogovor, ki si ga lahko preberete v nadaljevanju.

Kako vtise imaš z lanskoletne turneje po Sloveniji, na kateri si predstavili svojo zgoščenko Sonder?

Lanskoletna turneja je bila ena izmed najlepših stvari, ki so se mi zgodile v življenju. Predstaviti svoj prvi avtorski album, ki je sicer v angleščini, slovenski publiki, moji družini in prijateljem, ki sem jih videla le vsakih nekaj mesecev zadnje štiri leta, je bilo kot, da bi jim pripovedovala svojo zgodbo in občutke, ki sem jih doživljala skozi obdobje študija in pri katerih oni niso bili prisotni. Glasbeniki, ki so me spremljali, so bili tako navdušeni nad Slovenijo in Slovenci, da so mi na koncu vsi rekli, da bi se radi k nam preselili. Ja, seveda, če pa je naša mala deželica tako lepa!

Na Berkleeju si diplomirala z odliko, s čimer nisi razveselila samo sebe, ampak tudi starše in štipenditorje. Kaj si pripravila za diplomski nastop?

Tako je, diploma je za mano. Za svoj diplomski nastop sem hotela pokazat res vse kar znam. Napisala sem One Woman Show – To Leave or Not to Leave, ki je enourna monokomedija o mojem življenju, primerjava med Slovenijo in Ameriko, med Američani in Slovenci, prepletena z glasbenimi točkami v različnih stilih, od popa, jazza, rock’n rolla, opere do glasbenega teatra. Odziv v Bostonu je bil res neverjeten. Si definitivno želim to še ponoviti.

Po diplomi te je pot popeljala v New York. S čim vse se ukvarjaš tam?

Res je, pot me je peljala v New York in sicer v South Bronx, kjer je prav lepo. Moram priznati, da je sedaj to moj skorajda najljubši del New Yorka, obdan z masivnimi zgradbami, tudi sodišči, parkom in Yankee stadionom. Nekako se me stadioni kar držijo, haha. Že v Bostonu sem živela čisto poleg Fenway stadiona in vedno je bilo tako veselo zaradi navijačev, ki so prišli spremljat tekme baseballa, saj je to tudi domače prizorišče ekipe Red Sox. Ogromne limuzine so parkirale prav pod našim stanovanjem, mimo pa je hodilo tudi tisoče tistih, ki so prišli peš.

Tukaj v New Yorku počnem kar veliko stvari. Račune je treba plačati, New York je velik finančni zalogaj in tukaj imajo skoraj vsi po tri službe. Nastopam, kjer se da. Do sedaj sem imela že kar nekaj nastopov in sicer v klubih kot so Birdland Jazz Club, Rockwood, Shapeshifter’s Lab, 53 Above Broadway, Silvana, Shrine, The Pianos, Cleopatra’s Needle, West End Lounge in še lahko naštevam.  Ob Prešernovem dnevu sem imela priložnost nastopiti tudi v rezidenci ambasadorke Darje Bavdež Kurat, ki vodi Stalno predstavništvo Slovenije pri OZN, lani za Martinovo pa v slovenski cerkvi Sv. Cirila pri patru Martinu Krizologu, kjer sem spoznala še veliko drugih Slovencev, ki tukaj živijo že leta. Pri takih nastopih me spremlja vibrafonist Vid Jamnik.

Sem bila pa izredno počaščena, ko so me lani povabili v Washington na slovensko veleposlaništvo, ki ga vodi veleposlanik g. Stanislav Vidovič. Ob Dnevu državnosti 25. junija sem tako tam zapela tudi slovensko in ameriško himno, udeležili pa so se je tudi tuji državniki ter predstavniki slovenskih podjetij v Ameriki.

S kom vse sodeluješ pri glasbenem ustvarjanju?

Večinoma so to bivši Berkleejevi študenti, alumni, ki so se prav tako kot jaz podali v New York, za razliko od tistih, ki svojo srečo in izkušnje iščejo v Los Angelesu ali drugje po ZDA. Spoznala pa sem tudi kar nekaj novih ljudi, s katerimi priložnostno sodelujem.

V maju prihajaš domov, s seboj pa boš pripeljali tudi odličnega pevca in violista ter diplomanta z Berkleeja, Gersona Eguigurena. Kaj pripravljata in kje vse vaju bomo lahko videli in poslušali?

Ja, komaj čakam! Gerson je še en neverjeten vsestranski glasbenik! Poleg tega, da ima božanski glas, je še odličen violist, igra klavir, violino, je skladatelj in učitelj. Ni da ni, tudi telovadec s trakovi. Pa noro dobro pleše, haha, seveda, saj prihaja iz Južne Amerike. Po mami je Kolumbijec, oče pa je iz Ekvadorja, kjer tudi živijo. Pripravila sva program najlepših brazilskih pesmi, ki jih bova zapela v portugalščini, španščini in slovenščini. Oči mi je napisal slovensko besedilo za eno izmed brazilskih skladb. Komaj čakam, da jo zapojeva, prav tako pa tudi ekvadorsko, ki je moja najljubša. Na odru se nama bodo z Gersonom pridružili sami odlični glasbeniki, Marko Čepak na kitari in Vid Ušeničnik na tolkalih na koncertu na gradu Zaprice v Kamniku v soboto, 18. maja ob 18. uri in v četrtek, 23. maja ob 20. uri v Mini Teatru v Ljubljani. Za koncert v domžalskem Blunout klubu v četrtek, 30. maja in za prenos v oddaji Prva vrsta na Radiu Slovenija Prvi v torek, 23. maja dopoldne, pa bo Vida Ušeničnika zamenjal Lazaro Amed Hierrezuelo, ki prihaja s Kube, a že kar precej let živi v Sloveniji. Poleg tolkal bo igral tudi violino.

Kaj vse pripravljata?

S temi koncerti želiva pričarat sproščujoče vzdušje pa zaljubljenost, saj večina pesmi govori o ljubezni. Portugalščina je tako lep jezik, da se ga kar ne moreš naposlušati. No, da sploh ne omenjam španščine in slovenščine. Angleščine tokrat ne bo, razen v govorjenem delu. Koncertni cikel sva poimenovala »O Encontro«, ki v prevodu pomeni »Na zmenku«. V najinem primeru bova midva Slovenka in Ekvadorec na zmenku z Brazilijo. Poslušalci pa bodo na zmenku z nami glasbeniki.

Poleg teh najinih butičnih koncertov bova sodelovala tudi na Festivalu Igraj se z mano, ki bo 1. junija na Kongresnem trgu v Ljubljani.

Letos te bomo lahko videli tudi na Slovenski popevki. S katero skladbo se nam boš predstavila?

Ja, in tako sem srečna, res! Vse, kar sem si želela je, da bi to skladbo lahko zapela in posnela z revijskim orkestrom. Za aranžma bo poskrbel Anže Vrabec, ki je res odličen glasbenik, pianist, skladatelj in aranžer. Pred mnogimi leti sva se spoznala na Prvem glasu Primorske, kjer sem enkrat celo zmagala, on pa je takrat vodil Big Band Nova. Zapela bom pesem »V melodiji večnega dueta«, ki je v bistvu prva pesem, za katero sem napisala glasbo in pa besedilo v slovenščini in sem nanjo res ponosna. Mogoče tudi zato, ker je besedilo zelo osebno in je bilo napisano z veliko čustvi. Ni ljubezenska pesem, napisala sem jo za nekoga, na katerega imam nešteto lepih spominov.

Kako dolgo boš še vztrajala v New Yorku?

Po koncertih v Sloveniji se julija za krajši čas vračam nazaj, tokrat v Boston, kjer bom imela še par koncertov. Potem pa za nekaj časa pridem nazaj v Evropo. Se pa nekako še vedno želim vrnit v ZDA, saj se mi zdi, da tam še nisem zaključila. Vsekakor me čaka še magisterij. Nekatere šole, ki me zanimajo, se nahajajo v New Yorku, Bostonu in pa Los Angelesu. Bomo videli, stvari se tako hitro spreminjajo!

Kakšne načrte imaš v prihodnosti? 

Načrti za prihodnost … hmm? Definitivno si želim posnet nov album avtorske glasbe, ampak tokrat z besedili v slovenskem jeziku. V tem času, ko sem bila v New Yorku in sem imela malo več časa zase, sem kar dosti poslušala tudi slovensko glasbo, naše mlade in stare izvajalce in sem opazila, da je slovenski jezik res nekaj posebnega in lepega. Rada bi svoje zgodbe delila ne samo v angleščini, ampak tudi v slovenščini. No, led sem prebila s skladbo »V melodiji večnega dueta«, s katero se bom predstavila na Slovenski popevki. Sicer se vidim vsepovsod, nekako si puščam vsa vrata odprta. Dokler ustvarjam na glasbenem področju, je povsod lepo.

Avtor: Miha Ulčar; Foto: Arturo Zavaleta Alcántara, STA, osebni arhiv Ajde Stine Turek