Adi Smolar: Pisatelj zaradi morskega prašička

Srečanja z ustvarjalci

Adi Smolar, eden najpopularnejših in najkvalitetnejših slovenskih kantavtorjev, se zadnjih nekaj let predstavlja tudi kot avtor knjig za otroke in mladino. O novem glasbenem albumu, ustvarjanju in svoji življenjski filozofiji nam je razkril v pogovoru s sošolko Cveto Zalokar v Knjižnici Domžale, kjer je v ponedeljek, 19. februarja 2018, potekal vsakomesečni dogodek »Srečanja z ustvarjalci«

Adi Smolar je eden najbolj prepoznavnih slovenskih kantavtorjev. Doslej je izdal kar štirinajst glasbenih albumov in s hudomušnimi grenko-sladkimi zgodbami na njih očaral številno občinstvo. Že nekaj časa se uveljavlja tudi kot pisatelj. Nedavno so pri založbi Literarni val izšle štiri knjige z zgodbami o Pujsi in Andreju Migcu.

Njegovo literarno ustvarjanje za otroke in mladino se je začelo, še preden je imel svoje otroke, in sicer s smrtjo morskega prašička. Živel je v Ljubljani in imel morskega prašička, ki mu je bilo ime Pujsa. Ko je umrla, mu je bilo zelo hudo. »Nisem hotel, da bi šla v pozabo, zato sem napisal nekaj zgodb in leta 1995 je izšla knjiga Pujsa in Andrej Migec. Po izidu se je čez čas obrnil name Božo Kos, ki je s sinom Mihom Kosom sourednikoval revijo Petka. Povabil me je k nadaljevanju teh zgodb. Objavljal jih je v reviji, zdaj pa smo se odločili, da jih bomo s Kosovimi ilustracijami izdali tudi v knjižni obliki ,« je o začetkih literarnega ustvarjanja povedal Adi.

Adi Smolar je eden najbolj prepoznavnih slovenskih kantavtorjev.

Od izida v reviji je že tako dolgo, da so se bali, da se bo nanje pozabilo, zgodbice pa so večne, je prepričan Adi. Tematika je še zdaj zabavna, Kosove ilustracije pa izjemne in primerne za nove generacije malih bralcev. Pred tem je Adi izdal še nekaj knjig za otroke in mladino. Nazadnje Zgode in prigode Tečka Sitnobe za nekoliko starejše otroke. Še prej je izšel prvi Jezikovni kotliček, v katerem se poigrava s pomenom slovenskih besed. Znanim besedam daje nove, šaljive pomene, na koncu pa jih v slovarčku pojasni.

Dal je ilustrirati tudi svojo pesem o rolici papirja in jo izdal v slikanici Zgodba o rolici papirja. Seveda nam je Rolicopapirja tudi zapel ob spremljavi kitare, ki jo je imel Adi s saboj. Sporočilo te pesmi se mu zdi pomembno in primerna iztočnica za pogovore z otroki o tem, kako se da tudi z majhnimi stvarmi razveseljevati ljudi. Izšli sta tudi slikanici Radovedna putka in Domišljava žaba, sledile so še druge. Za izid ima pripravljen drugi del Zgodb in prigod Tečka Sitnobe ter ekološko slikanico Objemi drevo. Idej mu ne zmanjkuje, za otroško literaturo najde dovolj časa, ker je manj obsežna zvrst in mu časovno znese: »Želim si napisati kaj bolj obširnega, vendar bi to pomenilo, da bi moral zmanjšati druge obveznosti. Če vse seštejem, je izšlo deset knjig za otroke in mladino. Kar to bom ­nadaljeval.«

Literarna dela Adija Smolarja.

»Kasneje, ko sem vsak mesec napisal zgodbo za revijo, sem že imel prvega sina. Priznam, da se je marsikakšna ideja za zgodbico utrnila prek njegovih domislic ali nagajanja. Otroci so dobra inspiracija, vendar se da pisati zgodbe za otroke, tudi če jih nimaš. Je pa res, da če imaš otroke, si pozornejši na stvari, na katere sicer ne bi bil.« Priznal je, da ima tudi v sebi še veliko otroškosti. Navdušujejo ga stvari, ki jih drugi morda spregledajo.

Adi ima izjemen občutek za drugega in drugemu daje prednost pred sabo. In v tem je še ena skrivnost njegovega uspeha. In v nesprenevedanju. »Najboljše je, da si tak, kot si, prihodnost je pa za vse negotova. Nič nam ne bo prizaneseno. Nikomur. In to je treba vzeti v zakup. Dolgost življenja našega je kratka … Smo marionetke v rokah mogočnih, recimo jim korporacij … Nič ne deluje, kot bi moralo, ampak svet jemljemo preveč enoplastno. Ni vse le v medosebnih odnosih,« je povedal Adi

Cveta Zalokar je na februarskem Srečanju z ustvarjalci gostila Adija Smolarja.

Vsaj eno od Adijevih orožij, ki ga zna spretno uporabljati, je humor. In sposobnost, kako zna globoke misli ujeti v šale. Pa empatija do nemočnih, ranljivih. Še posebno do otrok, ki se jim dela krivica. Kako nesmiselno se mu zdi, da so torbe tako težke, pa da otroci največ časa porabijo za učenje tistih predmetov, ki jih ne marajo. Namesto da bi imeli predmet, ki bi spodbujal in krepil njihovo samospoštovanje, ali pa predmet, ki bi jih naučil zdravih partnerskih odnosov … Še veliko smo izvedeli o Adijevih pogledih na svet, o dobroti, ki bi jo morali deliti med sabo … Več pa v zgornjem videu.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar

Tagi