Danes ni sreda, je četrtek – #ostanemdoma, drugi teden

Prejšnji teden sem pisala o tem, kaj sem spoznala v prvem tednu #ostanem doma, sedaj pa smo doma že skoraj dva tedna in dodala sem nekatera nova spoznanja. Razmišljam tudi, ali se bodo te spremenjen navade obdržale ali jih bomo hitro pozabili? Predvsem sem naredila velik razmislek na področju mojega potrošnega življenja – torej, kaj imam in kaj rabim. V teh slabih dveh tednih so se moje navade, ker sem doma, tako močno spremenile, da nekaterih stvari potrebujem veliko več, nekatere pa samevajo in se na njih že nabira prah.

Ali je danes sreda? Po eni strani se mi zdi, da čas tako hitro beži, sej sem ves čas aktivna. Po drugi strani pa so dnevi tako zelo podobni drug drugemu kot nikoli poprej in velikokrat se mi zgodi, da preprosto ne vem, kateri dan je danes. Je sreda? Ne, četrtek je.

Dostava hrane na dom. Glede na to, kaj berem o Sparovi in Mercatorjevi spletni trgovini (da je nakup otežen zaradi prevelikega povpraševanja), se velikih nakupov hrane še nisem lotila – trenutno tudi imam še dovolj. Naročila sem sadje in zelenjavo v lokalni trgovin ter že dobila na dom. Sem zelo zadovoljna s široko ponudbo, cena pa je seveda dražja kot sicer. Za jutri pa še čakam dostavo mlečnih izdelkov. Moram pohvaliti fleksibilnost lokalnih ponudnikov, ki so se izjemno dobro organizirali – dostavijo na dom in omogočajo plačilo preko TRR. Seveda ne vsi, vendar veliko njih. To mi daje optimizem za prihodnost, da smo dovolj fleksibilni in se bomo znašli v izzivih, ki nas čakajo.

Predvsem pa mi je ta čas dal misliti, kaj resnično jem in kaj dejansko potrebujem. Jajc pri gospe, ki jih sicer kupujem, nisem uspela dobiti, ker je povpraševanje večje kot sicer. Kar se mi zdi logično. Doma smo in pečemo! Kar je fantastično. Tudi sama v teh dneh bolje jem – predvsem imam čas pripraviti hrano in zato tudi lažje vidim, kaj imam, kaj lahko porabim in kaj potrebujem. Zase vem, da je ena izmed pozitivnih stvari, ki jo bom potegnila iz tega “korona časa”, vsekakor večje spoštovanje hrane in predvsem slovensko pridelane hrane. Mislim, da vsi občutimo v teh dneh, da hrana res ne raste v trgovinah in ni tako samoumevna kot smo verjeli, da je. Že dolžina te točke daje misliti, da je hrana pomembna in to močno občutim. Verjamem, da lahko pozitivno vplivamo na gospodarstvo, ki se je znašlo v težavah, in to izkoristimo kot vodo na naš mlin – ter začnemo kupovati še bolj lokalno kot smo do danes. #slovenskakakovost #našahrana

Z nakupom lokalne hrane, ki je prišla v papirnati embalaži, sem za razliko od rednih nakupov v trgovskih centrih tudi manj obremenila svoj zabojnik za embalažo.

In še eno spoznanje na področju hrane – porabimo mnogo več kave kot sem jo prej! Niti ni, ker bi jo toliko več spila, vendar jo velikokrat spijem v službi ali pa kavarni. Sedaj pa zaloga kar pojenja z višjo hitrostjo kot prej…

Fleksibilnost in kreativnost. Vsak dan bolj ugotavljam, koliko smo ljudje sposobni v težkih časih. Izzivi nam dajo možnost, da poiščemo rešitve, ki jih prej nismo videli, jih niti nismo potrebovali. Iščemo načine, kako preživljati prosti čas in ustvarjamo na drugačne načine kot prej. Ljudje pišejo pravljice na spletu. Nekateri dobivajo poslovne ideje, ker vidijo, da imamo danes potrošniki drugačne potrebe kot smo jih imeli dva tedna nazaj.

Če je naš premier rekel, da smo na vesoljski ladji, si nas jaz predstavljam na neki velikanski ladji. Motorji so se ustavili, vendar pa plujemo naprej, ker se velike ladje ne morejo ustaviti kar na hitro (saj smo vsi videli film Titanik, kajne?). Ugotovili smo, da imamo motorje, ki jih nismo uporabljali do danes – počasi jih zaganjamo in odpeljali nas bodo v drugo smer. Pa saj smo vsi kritizirali, da je ta Svet prehiter, da smo iztrošeni, da narava trpi, ker jo preveč izkoriščamo. To je čas, da definiramo svoje prioritete. Oziroma jih je Narava definirala za nas, ker je ocenila, da sami nismo uspešni – varnost in zdravje. Sreča in dobro počutje. Mir in veselje.

Dostava vsega na dom. Ne le hrana, temveč tudi vse ostalo – ogromno stvari se lahko naroči preko spleta. Naj povem, da sem ta teden prejela šampon in kremo za roke. Ostala sem namreč brez in ker sem na spletu našla, da omogočajo brezplačno dostavo na dom nad določenim zneskom, sem raje kot obisk drogerije izbrala to. Po spletu lahko naročimo čistila, opremo, plenice, zobno pasto, kocke za kamin ali pa vžigalno volno, knjige, … skoraj že vse! Morda je to pravi čas za premislek o tem, da bi potrebovali več skladišč v prihodnosti in manj trgovin. Si predstavljate, kako bi se lahko arhitekturna podoba mest spremenila, če bi postavljali na obrobja velika skladišča, v mestih pa bi imeli več zelenih površin, knjižnic, …

Krema za roke. Prepričana sem, da nisem edina, ki v teh dneh zaradi razkužila doživlja to, kar redno doživljajo zdravstveni delavci. Pogosto umivanje rok z milom in razkužila izsušijo roke. Porabila sem vse kreme za roke, ki sem jih imela (bilo jih je manj kot sem mislila, da jih imam) in potrebovala novo. Verjetno tudi nisem edina, ki je ugotovila, da mnoge kreme za roke super dišijo, pomagajo pa prav nič. Kupila sem tisto najbolj klasično, od babic – roza kremo od Ilirije “48 zaščitna krema za roke”. In je daleč boljša od drugih, ki sem jih imela.

Predmeti, na katerih se nabira prah – čevlji z visoko peto, gala oblačila, tudi parfumi, uhani, torbice,… Ne le ženske, prepričana sem, da ste tudi moški ugotovili, koliko stvari, ki jih sicer redno uporabljamo, sedaj sameva. Sprašujem se – koliko nas bo v prihodnosti delalo od doma? Prepričana sem namreč, da bodo mnogi predvsem v gospodarskem sektorju ugotovili, da je delo doma možno in v nekaterih pogledih celo bolj učinkovito. Kaj bo to pomenilo za naše navade v prihodnosti?

Oblačila. Ne le, da nekaterih poslovnih oblek nisem niti pogledala, temveč sem po dolgem času oblekla oblačila, ki jih že dolgo nisem. Spoznala sem, da potrebujem več udobnih oblačil za doma – tistih mehkih, prijetnih in lepih. Kaj bo vse to pomenilo za tekstilno proizvodnjo?

Še ena stvar se je spremenila – konec tedna je veliko manjši kup oblačil, ki jih moram oprati. No, če pralni stroj bolj počiva, je pa zato pomivalni stroj toliko bolj uporabljen.

Družina. Ostali smo zaprti med štiri stene s svojo družino. Svoje sorodnike kličemo po telefonu in drugih aplikacijah. Starejšim mladi dostavljamo hrano iz trgovin. To je čas, ki nas je spomnil, da komunistična ideologija ni uspela v spreminjanju klasične krščanske (ali druge verske) logike in da družina je naše prvo ter glavno zavetje.

Pogled čez planke. Slovenci radi kritiziramo, manj radi pohvalimo. Konstruktivne kritike so vedno zaželene, vendar naj danes povem pohvalo nad slovenskim zdravstvom. Ljudje, ki delajo v slovenskem zdravstvu si zaslužijo en velik aplavz, eno veliko zahvalo od vseh nas in upam ter si močno želim, da bodo v prihodnosti zdravstveni poklici (ne le zdravniki, temveč vse medicinske sestre, negovalci, bolničarji in drugi) v naši državi veliko bolj spoštovani ter tudi plačani. Ko vidimo, da se v sosednjih razvitih državah soočajo s težavami – ne le Italija in Španija, temveč tudi naš večni vzor Švica imajo težave, se lahko zavemo, da med vsemi napakami našega zdravstvenega sistema, imamo tudi zelo dobre elemente. Če nas pogled zanese čez Atlantik v Združene države Amerike, pa lahko rečemo, da smo lahko veseli, da je pri nas v osnovi zdravstvo javno. Prepričana sem, da so te časi pokazatelj, da zdravstvo mora vedno ostati v javnih rokah. Seveda pa upam tudi, da bomo izkušnje tega “korona času” izkoristili, videli, kje so naše pomanjkljivosti, kje naš sistem ne funkcionira in ga v prihodnosti izboljšali.

Nove priložnosti. Predvsem ta čas vidim kot priložnost za vse, ki jo bomo pograbili in zgrabili. Poznam učiteljico, ki ne opravlja zgolj obveznih dolžnosti, ki jih morajo trenutno učitelji opravljati. Otrokom piše pisma. Takšnih primerov ljudi, ki v teh časih naredijo korak več, je ogromno. So ljudje, ki jih je prej birokratizacija omejevala. Dejansko pa ocenjujem, da smo se največkrat omejevali sami. Velikokrat smo si rekli, ne da se in verjeli v to. Saj veste – navade postanejo železne srajce in omejili smo razmišljanje. Sedaj pa nas je Narava pretresla. Prav ona nam je dala vedeti, da nič ni zagotovo in je vse možno. Možno je imeti pouk preko aplikacije Zoom. Možno je branje e-knjig. Navsezadnje, če smo pri politiki – možno je sprejemati zakone zelo hitro in ni treba čakati prvih 100 dni za oceno dela vlade.

Verjamem, da bomo bolj kot kadarkoli prej videli razlike med tistimi, ki delajo zgolj nujno, in tistimi, ki se trudijo, da naredijo nekaj več. Tistim, ki je dejansko mar. In kaj mi je najbolj všeč? Ogromno nas je takšnih! Ostanite zdravi!

Avtorica: Ajda Vodlan (Ajda piše)