Zima pa taka

“Limona nam cvetke veselo ponuja, zunaj pa zima še, kar še zamuja. Se pa bojim, da se tole že prevečkrat iz leta v leto ponavlja, mogoče pa kurent preveč močno jo odganja,” je zapisal naš bralec Anton Dimc, ki nam je posredoval tudi svojo pesem o zimi, na katero nas spominjajo samo še mrzla jutra in pa zasneženi najvišji vrhovi okoli nas. O beli zimi v dolini pa lahko obujamo samo še spomine.

Zimo si večinoma še vedno predstavljamo kot zasneženo pokrajino. Zadnja leta so prinesla velike spremembe, saj je sneg v dolini bolj poredko, če pa že je, ga je le za vzorec, da ne pozabimo kakšen je. Res je, da je nevšečnosti na cestah zaradi tega veliko manj, ampak zima je le prava zima, če je bela.

Prave zime se zagotovo spominja starejša generacija, ko je bilo snega vsako leto dovolj. Odkar merijo debelino snežne odeje, je bilo pri nas največ snega leta 1952. Slovenijo je takrat dobesedno zametlo, saj je bilo ponekod tudi dva metra snega.

Zima, zima bela, le na najvišje vrhove se je usedla

Mrzlo jutro še spominja na zimo,
a sonce na nebu,
kmalu spremeni nam zimsko to klimo.

Zjutraj še bunda do vratu je zapeta,
potlej pa zadrga odpeta,
po riti opleta.

Vseeno pa previden moraš zdaj bit,
če nočeš, da lekarna od tebe dela profit.
Ti pa v rjuho in deko v postelji bolezen krotit.

Stara nam mama je zmeraj dejala,
da zima takrat zares je ta prava,
kadar se vrana v dolino preseli,
takrat so hribi od snega zares beli.

Tale modrost je res dolgo veljala,
dokler podnebja spremenila človeška ni raja.
Januar čez polovico že gre,
vrane v dolini pa se množe,
čeprav le malo s snegom pokrite so naše gore.

Prek celega leta se v dolini družijo rade,
z vrtov pa gospodinjam kradejo pridelke mlade.
Včasih še srake k njim pridejo v goste,
da pol še večjo katastrofo v vrtu narede.

Mogoče, pa vseeno tale zima nam nekaj ponuja,
da se od Maribora do Ljubljane pot tolk ne zamuja.
Ni treba za plugom počasi vozit,
pa zraven na cestarje se še jezit.

Gotovo se še na Darsu bilanca popravi,
ker plugov ne bodo imeli tolk v okvari.

No, pa že rajši bi imel vsaj malo snega,
da žita po njem od pozebe bi varna bila.
In vsak hribček od otroškega smeha bi oživel,
pa lička rdeča vsakdo bi imel.

Anton Dimc