Zbudi me za 1. maj – konec #ostanemdoma
Zbudi me za 1. maj je ena najbolj znanih pesmi glasbene skupine Mi2. Tudi sama skupina jo ocenjuje kot eno njihovih najpomembnejših del – tako pomembna je, da so jo odigrali kot uvodno pesem na njihovem koncertu v Tivoliju ob praznovanju dvajsete obletnice skupine.
Na podcastu Zgodbe lahko poslušate današnjo epizodo, ki govori ravno o tej pesmi. Gre za nostalgično pesem o tranziciji naše države in o posamezniku, ki se je v prejšnjem sistemu bolj znašel kot v današnjem. Poleg dejstva, da je danes pač prvi maj, je bila moja glavna asociacija na to pesem pri pisanju današnje kolumne, da govori o nekem obdobju, ki ga danes ni več. V mojem primeru ne gre za nostalgijo za »korona/karantena časom«, temveč preprosto dejstvo, da je konec nekega obdobja, ki nas je spremenilo. Vtisnilo se nam je v spomin, nas predrugačilo – predvsem pa kot pesem govori, ne znajdemo se vsi v vseh obdobjih enako dobro. Poslušala sem primere o učencih, ki so v tem času šole doma postali bolj pridni in delavni. V Slamniku sem brala intervju z ravnateljico Glasbene šole Domžale, ki pravi, da nekateri učenci danes več vadijo doma kot sicer.
Zbudi me za 1. maj sem v trenutnem kontekstu razumela predvsem v smislu, zbujamo se nazaj v »normalnost«. Če je torej v originalu 1. maj neka metafora za čas kot je bil in ga ni več, pa sem danes prebuditev v prvi maj razumela kot »jupi, nazaj smo!«. Čeprav so nam govorili, da odpiranje ne bo prehitro, se mi zdi, da tako kot smo se zbudili v novo jutro s pričetkom karantene, so ti majski dnevi tudi novo jutro. Čez noč se je vlada odločila, da skoraj vse odpre. Zadnji aprilski dan sem preživela v Domžalah v vrsti pri mesarju (tako kot mnogi drugi izmed vas). Čutila sem, da so se Domžale »odprle« – mrgolelo je ljudi in ceste so bile polne. Kavo si dobil pri Florjanu in spet si srečal znane ljudi na cesti. Morda še ena zimzelena pesem, ki me je spomnila na odločitev vlade – »ne čakaj pomladi, ne čakaj na maj«. Z odpiranjem res niso čakali na maj, temveč so se že na hitro v aprilu odločili za ukrepe, čeprav so še nedolgo nazaj govorili, da ne bomo dopustovali na Hrvaškem, pa vse to danes izgleda drugače. V pogovoru z ljudmi sem ugotovila, da se vsi sprašujemo, čemu to hitro odpiranje. Je bila karantena nepotrebna, so bili ukrepi res tako dobri in smo »uspeli« ter gremo sedaj naprej? Ali pa morda, kot se sprašujemo nekateri – je želela vlada preusmeriti pozornost vseh nas na nekaj drugega? Da se bomo veselili piknikov in druženja ter izletov in kar pozabili na kakšne druge zgodbe…? Morda. Ne vem – čas bo pokazal. Vem le, da je bila vrsta pri mesarju dolga in na koncu nisem dobila vsega, kar sem si želela. Pa saj sem se tudi pri Ložarju za zelenjavo načakala.
Danes bo piknik, sledijo izleti in nato tista prva kava. Že veste, kje in s kom jo boste spili? Bili smo naveličani in sedaj smo veseli, ko snujemo načrte. S pomočjo Domžalca sem v teh dneh na Facebooku, Twitterju in Instagramu naredila anketo. Vprašanje se je glasilo: »si želiš vrnitev v stare tirnice (torej vrnitev v celoti v življenje kot je bilo prej) ali želiš določene spremembe?«
Zanimivo je, da na Twitterju in Instagramu večji odstotek ljudi želi določene spremembe kot pa na Facebooku. Na Facebooku je glasovalo večje število anketiranih in je rezultat med »želim vrnitev v celoti« in »želim določene spremembe« zelo izenačen. Anomalij je verjetno veliko (vsak si je po svoje predstavljal, kaj pomeni vrnitev v celoti in kakšne spremembe si želi), pa vendar je šlo predvsem za nek občutek, kaj si mislijo ter želijo Domžalčani. Idejo za anketo sem dobila po tem, ko sem brala o spletni anketi v Veliki Britaniji, ki pa je ugotovila, da si zgolj 9% anketiranih želi vrnitev v celoti. Tudi, ko se pogovarjam z ljudmi, sem začutila, da si vseeno želijo neke spremembe – želijo konec karantene in odprtje šol ter vrtcev, toda všeč jim je preživljanje časa z družino. Všeč nam je malo več časa. Bolj umirjen ritem življenja. Kot pa sem pisala – so razlike med nami. Izjemno vpliva, kje živiš (hiša – stanovanje), kakšno službo imaš (jo imaš, si jo izgubil, delaš od doma, si na čakanju…) in tudi družinsko življenje je ključnega pomena (imaš partnerja, imaš otroke). Razlike so med nami in te poglavitno vplivajo na to, kaj si želimo za prihodnost. Ne glede na naše želje in pričakovanja, pa sem prepričana, da če nič drugega nam je ta čas odprl obzorja. Dal nam je misliti, da nič ni nemogoče, da sistem ni tako trden kot smo verjeli in da je drugačen način življenja možen. Kaj bomo iz tega naredili, pa je na nas samih.
S tem današnjim zapisom se tudi končuje moja kolumna »ostanem doma«, ki se je pričela 16. marca z objavo »Osem stvari, ki jih lahko Domžalčani počnemo v času #ostanidoma«. 7 tednov in upoštevajoč današnjo, vsega skupaj 8 kolumn. Bil je moj poskus ujetja času, predvsem pa občutkov določenega tedna na papir. Vesela in hvaležna sem, da ste me brali in polepšali ste mi dan z vašimi komentarji ter besedami vzpodbude. Premalokrat se zavedamo, koliko lahko sočloveku pomenijo naše lepe besede in večkrat bi jih morali izraziti. Predvsem pa se moram zahvaliti Mihu Ulčarju in Urošu Juračiču, ki sta mi zaupala pisanje teh kolumn. Hvala za vso podporo, konstruktivne kritike in pa predvsem vzpodbudo, da naj nadaljujem s pisanjem.
Kolumna #ostanemdoma se tako s prvim majem končuje, vendar pa bom pisala naprej. Kakšen naslov bo nosila, še nisem prepričana – vsekakor pa se bo dotikala enakih tem kot prej, torej trenutnega dogajanja, mojih razmišljanj o le-teh in pa predvsem naših Domžal. Kajti, čeprav smo se zbudili v novo jutro, v naše »staro« življenje in se že veselimo prve kave v ponedeljek, pa stvari niso tako kot so bile. Omejitve ostajajo – notranjost kavarn je zaprta, še zmeraj ne moremo v terme, državne meje vsaj trenutno še ostajajo zaprte, predvsem pa ostaja tisto, kar nas na videz najbolj opominja, da svet ni tak kot je bil v začetku marca. In to so maske. Nosimo jih in čakamo pred trgovino. Z maskami se težje pogovarjamo in vse nas je malce strah, zato v teh vrstah veliko bolj molčimo. Čakanje v vrsto v teh pomladnih mesecih še gre, toda kaj bomo, ko bo zunaj pripekalo skoraj 40 stopinj Celzij? Ali če se to zavleče in bomo zunaj čakali v snegu ter mrazu? Bodo vzgojiteljice v vrtcih res nosile maske in se bodo morali otroci igrati bolj vsak zase? Kakšna prihodnost nas čaka?
Poleg zelene narave in butičnosti, se Slovenijo v svetu velikokrat prepozna predvsem kot varno državo. In res smo varna država. Možnosti, da se ti pri nas kaj zgodi na cesti, tudi sredi noči, so nizke. In ne le statistika, pri nas tudi je čutiti to varnost v »zraku«. Počutimo se varne. Se bo to s temi maskami spremenilo? Že tako nismo kot Italijani in kakšni drugi južni narodi, ki so veliko bolj odprti ter topli. Veljamo za bolj hladne in zadržane. Bomo sedaj še bolj oddaljeni? Glede na to, da so druženja in dogodki še vedno prepovedni, se bomo še bolj zapirali v kroge svojih družin in prijateljev? Kaj nam bo to prineslo na dolgi rok? Spremembe bodo in o teh bom pisala. Predvsem me zanima, kaj bomo naposled naredili s tem časom – ga bomo »zaprli« v zgodovinske učbenike ter arhiv Slamnika na obdobje, ko smo prvomajsko budnico poslušali po spletu, gledali domžalski kino na Facebooku in poučevali naše otroke preko Skypa, Zooma ter telefona? Bo to nekaj, kar bomo hitro pozabili in šli nazaj kot da (skoraj) nič ni bilo? Bo to le zgodba, ki jo bomo pripovedovali našim zanamcem? Bo na dolgi rok vplivala le na gospodarstvo in se sicer vračamo na stare tirnice? Ali bo drugače?
Vesela bom vaših komentarjev (Facebook, Instagram , email: ajda.vodlan@outlook.com) in pa predvsem vaših »korona zgodb«, kako je ta čas vplival na vas, kaj ste pozitivnega našli v težkih trenutkih in kaj menite, da prihaja. Želim vam lepo praznovanje praznikov, ostanite zdravi in – pogumno!
Avtorica: Ajda Vodlan (Ajda piše)